Upravni organ v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, izda odločbo, s katero stranki nalaga nedenarno obveznost (npr. lastniku psa naloži, da mora psa izšolati). Ker stranka obveznosti ne izpolni prostovoljno, organ sili stranko k izpolnitvi nedenarne obveznosti z denarnim kaznovanjem, a sklepov o tem ne pošlje takoj v prisilno izterjavo davčnemu organu. Po preteku roka za plačilo denarne kazni iz zadnjega sklepa in zaradi neizpolnitve obveznosti ter ponovnega nespoštovanja predpisa, je organ uporabil drug ukrep (z odločbo odredba o odvzemu psa). Kako naj postopa upravni organ v zvezi z izvršbo prve odločbe glede na novo odločbo - ali mora izdati sklep o ustavitvi izvršbe?

V primerih, ko so stranki v upravnem postopku z odločbo naložene neke dolžnosti ali obveznosti, pa jih le-ta ne izpolni prostovoljno in se jo k izpolnitvi prisili, govorimo o izvršbi (Grafenauer in Breznik, Upravni postopek in upravni spor, 2005, str. 443). Izvršba je torej pravna institucija, ki omogoča prisilno realizacijo pravnega razmerja oziroma odločitve, ki je izražena v dispozitivu odločbe.

Namen izrekanja denarnih kazni v izvršilnem postopku ni kaznovati zavezanca, ampak ga prisiliti k izpolnitvi obveznosti (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 815). Smisel izvršbe je samo v tem, da se stranko prisili k izpolnitvi osnovne obveznosti. Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, razen če ni s posebnim predpisom za to določen kak drug organ, upravno izvršbo denarnih obveznosti pa opravi davčni organ po postopku predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti (289. člen ZUP).

V zgoraj opisanem primeru gre očitno za dve različni upravni zadevi, saj bi tudi isto nespoštovanje predpisa, čeprav po isti stranki, v različnem časovnem obdobju pomenilo različno, ne isto zadevo. Tu pa gre, kot je razumeti opis, tudi za različna odstopanja od predpisov glede na drug ukrep (izšolanje psa in odvzem psa).

Zato se odpira vprašanje, kako naj ravna upravni organ, če ista stranka še ni izpolnila obveznosti iz prve zadeve, pa ji je organ v zvezi z istim predmetom odredil nov ukrep.

Čeprav je upravni organ v prvi upravni zadevi izdal sklep o dovolitvi izvršbi, v katerem je določil način izvršbe (posredna prisila z zagroženo denarno kaznijo), pa izvršba še ni bila uvedena, saj upravni organ sklepov o denarni kazni ni takoj poslal v izterjavo davčnemu organu, čeprav bi moral (prvi in drugi odstavek 298. člena ZUP). Glede na okoliščine primera pa izterjava te denarne kazni nima več smisla, saj obveznosti zavezanec ne more več izpolniti, ker ni (več) stvarno legitimiran (nima več psa v posesti). Pri izvršbi se lahko in mora vztrajati le, če bi zavezanec lahko izpolnil temeljno obveznost (izšolanje psa), a te ne more (ker psa nima; zavezanec namreč ni več imetnik stvari, glede katere mu je bila naložena prva obveznost, tj. šolanje).

Če bi se postopek izvršbe pred davčnim organom že uvedel, ne bi pa bil še končan (zavezanec še ne bi poravnal denarnega zneska), bi bilo treba postopek izvršbe ustaviti, pri čemer bi sklep o tem izdal pristojni davčni organ in ne upravni organ, saj bi bil davčni organ tisti, ki bi vodil postopek izvršbe.

Ker pa se postopek izvršbe še ni uvedel, upravni organ izdane sklepe o denarnem kaznovanju pusti nerealizirane, mora pa v uradnem zaznamku navesti, da 1) stranka ni več zavezanec za izpolnitev obveznosti, 2) zakaj ni več zavezanec (zveza z novo upravno zadevo) in 3) da se izvršba zoper to stranko ne vodi več, ker ni smotrna oziroma ne more voditi k zakonskemu cilju izpolnitve odrejene obveznosti.