V področnem zakonu, ki izrecno določa subsidiarno rabo ZUP, za določena vprašanja pa neposredno uporabo zakona, ki ureja davčni postopek, je določeno, da mora zavezanec po objavi obveznosti plačila na spletnem mestu v zakonitem roku poravnati obveznost organu. Če zavezanec plačila ne izvede, ga organ z opominom pozove, da v določenem roku poravna svojo obveznost – od poteka tega roka dalje začnejo teči tudi zamudne obresti. V kolikor zavezanec tudi v opominu določenem roku ne izpolni obveznosti, se izda upravna odločba o plačilu. Kako naj organ pošilja opomine – z osebno vročitvijo po ZUP ali z običajno poštno pošiljko?

Pri vprašanju, ali je nek organ dolžan postopati po ZUP, je odločilnega pomena, kakšna je narava pravnega razmerja med organom in zavezancem za plačilo obveznosti.

Če področni zakon določa neko pravico ali obveznost, mora praviloma določiti tudi postopek uveljavitve le te, se pa po materialni definiciji upravne zadeve (2. člen ZUP) ZUP uporablja v vseh upravnopravnih razmerjih podrejeno (3. člen ZUP) oziroma ostalih javnopravnih zadevah smiselno, čeprav tega področni zakon ne določa oziroma postopka nima urejenega drugače (4. člen ZUP).

Tako recimo določa nekaj področnih zakonov, da določeno upravno razmerje prek upravnega postopka sledi opominu oziroma se vzpostavi, če kljub opominu zavezana stranka obveznosti ne izpolni. Npr. Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRI, Ur. l. RS, št. 63/04 in novele) določa, da pristojni Sklad za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (sklad) določenim delodajalcem kot zavezancem za prispevek nadomestila v zvezi s kvoto zaposlovanja invalidov pred uvedbo upravnega postopka in morebitno izdajo odločbe o naložitvi obveznosti pošlje opomin (65. člen ZZRZI). Če obveznosti zavezana stranka po prejemu opomina še vedno ne izpolni, se izda upravna odločba o obveznosti plačila. Zakon nadalje določa podrejeno rabo zakona o davčnem postopku glede obračunavanja in plačevanja obveznosti strank ter ZUP pri uveljavljanju pravic po tem zakonu.

V tem kontekstu je opomin opredeljen (le) kot zakonsko določena predpostavka, ki je pogoj za uvedbo upravnega postopka. Ima naravo materialnega, ne upravnega akta, saj je izdan pred samo uvedbo upravnega postopka (za opredelitev materialnega akta gl. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 63-64).

A postopek izdaje opomina je po našem mnenju neupravni, a še vedno javnopravni postopek (o tipologiji postopkov v zvezi z opredelitvijo upravne zadeve gl. izčrpno v Kovač (ur.), Upravno-procesne dileme o rabi ZUP, 2. del, 2012, str. 69-77). Nanaša se namreč na razmerje med posamezno stranko (npr. podjetjem, delodajalcem) in oblastjo (npr. skladom kot nosilcem javnega pooblastila) ter obveznost je določena v javnem interesu (npr. zaposlovanje invalidov). Postopek opomina je tudi vsebinsko navezan na kasnejši upravni postopek odločbe o nadomestnih ukrepih. Poleg tega je opomin dejanje, od katerega tečejo določene eksterne pravne posledice (npr. tek zamudnih obresti po ZZRI). Glede na to menimo, da je za vročanje takega opomina treba smiselno uporabiti določbe ZUP o osebnem vročanju (87. člen ZUP), in to predvsem zaradi dokazovanja datuma vročanja (in posledične obresti), saj področni zakon za to procesno vprašanje nima specialnih določb, referenca na zakon o davčnem postopku pa se nanaša le na upravni postopek naložitve obveznosti, ne postopek opomina.


Menimo pa, da je vprašljiva smiselnost take ureditve, ko je opomin pogoj za uvedbo postopka. Z obvezo opominjanja stranke s strani organa pred uvedbo upravnega postopka namreč razmerje izgubi velik del legitimnosti in celo legalizira izogibanje oziroma odlašanje obveznosti, zaradi česar je bil npr. opomin pred začetkom izvršilnega postopka celo črtan iz zakona, ki ureja davčni postopek. Ocenjujemo, da je opomin lahko oblika sporazumne razrešitve nasprotnih interesov oziroma spora, saj je izpolnitev obveznosti brez potrebnega postopka po uradni dolžnosti stranki v breme dobra rešitev za vse udeležence, ni pa smotrno s predpisom opomin kot predpostavko določati kot obvezen.