Ali oseba izkazuje potreben pravni interes, npr. kot predlagatelj obnove upravnega postopka, če za utemeljevan interes ni neposredne izvedbene pravne podlage v področni zakonodaji ali pa je domnevni pravni interes (le) uveljavljanje pogojev, ki jih mora glavna stranka izpolniti po področnih predpisih kot javni interes? Natančneje:

a) Pri postopku gradbenega dovoljenja uveljavlja pravni interes in status stranskega udeleženca neposredni sosed, tj. lastnik sosednje nepremičnine glede na gradnjo, ki pa po projektni dokumentaciji ni zajeta v t. i. vplivno območje gradnje, ki je merilo za stvarno legitimacijo po področnem zakonu (o graditvi objektov). Ali ima posameznik, ki zahteva vstop v postopek za izdajo gradbenega dovoljenja torej izkazan pravni interes za sodelovanje v postopku kot stranski udeleženec, že na podlagi dejstva, da je neposredni mejaš investitorja, npr. lastnik etažnega dela, ki neposredno meji na etažni del, za katerega se pridobiva dovoljenje?

b) Oseba navaja, da varuje svoje pravne koristi npr. v zvezi z osenčenjem njegove nepremičnine in zaradi s tem povezanega poslabšanja življenjskih okoliščin in tržne vrednosti nepremičnine, ki bi bila posledice gradnje. V zvezi z osončenjem oziroma osenčenjem objektov se v praksi pristojnih upravnih enot sicer uporablja priporočilo o minimalnem trajanju osončenja bivalnih prostorov v objektih ob solsticijih in ekvinokcijih, ki so ga pripravili na fakulteti. Predpisa pa, ki bi določal minimalno trajanje osončenja bivalnih prostorov, v Republiki Sloveniji ni, in tudi ni predpisa, ki bi določal dopustne vrednosti osenčenja objektov. Ali je glede na navedeno mogoče šteti, da taka oseba izkazuje pravni interes (oziroma je upravičen predlagatelj obnove postopka)?

c) Ali je oseba, ki je že sodelovala v upravnem postopku, po odvetniku kot stranski udeleženec, upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je imela zaradi postopka (za odvetnika), če se je postopek končal v škodo glavne stranke ne glede na (pravni) interes stranskega udeleženca, ker dovoljenje ni bilo izdano zaradi neizpolnitve pogojev zahtevka po področnih predpisih (npr. določen obseg parkirnih mest), torej javne koristi, ne pa ugovarjanja stranskega udeleženca (sklicujočega se na pogoje predpisa npr. o številu parkirnih mest kot svojem interesu)?

Pri odločanju v upravnem postopku so upravni organi skladno z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) vezani na predpise in ne na interese drugih oseb, ki jih v okviru odločanja o upravni zadevi lahko upoštevajo zgolj v primeru, da določena pravna norma tako izrecno zapoveduje. Zaradi tega ZUP določa, da ni vsak interes že tudi pravni interes, ki ga je potrebno pri odločanju upoštevati, temveč mora izpolnjevati za to podane pogoje. Pri pravnem interesu (koristi) je podlaga za udeležbo v »tujem« upravnem postopku v skladu z drugim odstavkom 43. člena ZUP tako le neposredna, na zakon ali na drug predpis oprta osebna korist (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 61-62).

Med stranskim udeležencem in konkretno upravno zadevo mora obstajati določeno razmerje, ki ga vzpostavlja materialno pravo. Slednje tudi določa, kdo in v katerih primerih ima pravno korist. Pri pravnem interesu oziroma pravni koristi stranskega udeleženca ne gre za splošno korist, temveč za osebno korist, ki je neposredna in pravna. Korist je osebna, če se nanaša neposredno na osebo, ki jo uveljavlja, in neposredna, če gre za sedanjo korist v upravnem postopku, ne pa za morebitno ali bodočo korist. Korist je pravna, če je oprta na zakon ali drug predpis ali drugo pravno podlago.

Oseba, ki zahteva udeležbo v postopku, mora v svoji vlogi določno navesti, v čem je njen pravni interes in, če je mogoče, predložiti tudi dokaze (drugi odstavek 142. člena ZUP). Ni dovolj, da oseba le zatrjuje pravni interes, temveč ga mora jasno izkazati. Pravne koristi morajo biti v vlogi vsebinsko in določno opredeljene (Jerovšek in drugi, ZUP s komentarjem, 2004, str. 185-187).

Interes, ki se upošteva za legitimacijo osebe kot stranskega udeleženca v postopku, mora biti torej kumulativno:

#pravni in ne le dejanski, torej oprt na določeno pravno podlago, ki pa ni nujno matični zakon;
#posamični oz. osebni in ne (le) javni in
#obstoječ v času odločanje, torej ne le potencialni ali bodoči.
Glede konkretnih položajev a)-c) v vprašanju pa pojasnjujemo:

Ad a)

Oseba se ima pravico udeleževati postopka kot stranski udeleženec le, če izkaže svoj pravni interes, tj. da vstopa v postopke zaradi varstva svojih pravnih koristi, katere pravno varovane koristi želi v postopku varovati, mora stranski udeleženec zatrjevati sam. Zgolj dejstvo, da je oseba neposredni mejaš investitorja (npr. etažni lastnik) še ne izkazuje pravnega interesa, mora biti izkazana podlaga, kot izhaja iz materialnopravnih določb področnega zakona (o graditvi objektov), tj. vpliv gradnje oz. objekta na položaj soseda.


Ad b)

V skladu z deveto točko 260. člena ZUP lahko tisti, ki bi moral biti udeležen kot stranka ali stranski udeleženec, a mu ni bila dana možnost udeležbe, zvedel pa je za postopek šele po izdaji dokončne odločbe, predlaga tudi obnovo postopka (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 172). Predlagatelj mora izkazati kot obnovitveni razlog svoj spregled v postopku na podlagi pravnega interesa, ki temelji na zakonu ali drugem predpisu oz. pravni podlagi, sicer se predlog za obnovo v skladu s drugim odstavkom 267. člena ZUP s sklepom zavrže. Glede na določbe ZUP torej ni dovolj, da predlagatelj obnove postopka zatrjuje, da bi se moral postopka udeležiti zaradi varstva svojih pravnih koristi npr. v zvezi z osenčenjem njegove nepremičnine in zaradi s tem povezanega poslabšanja življenjskih okoliščin in zmanjšanja tržne vrednosti nepremičnine. Pravni interes v skladu s 43. členom ZUP ni izkazan, v kolikor pravna korist ni oprta na zakon ali drug predpis. Položaj stranskega udeleženca dobi oseba, ki ji ta položaj materialni predpis neposredno priznava s tem, da jo v svoji določbi izrecno navede kot stransko udeleženko, in tudi oseba, za katero iz vsebine materialne določbe (torej posredno) izhaja, da je njeno sodelovanje v konkretnem postopku potrebno zaradi zavarovanja njenega pravnega položaja, ki ga ta predpis varuje; glej sodbo Upravnega sodišča RS. Če ni predpisa, torej ni PRAVNEGA interesa, pri čemer je lahko podlaga v konkretnem primeru tudi direktno področni zakon, kolikor navaja med možnimi vplivi kot osnovo za legitimacijo tudi osenčenost. Akt, ki ga pripravi strokovna institucija sam po sebi ni predpis, lahko je le pripomoček za uporabo določbe predpisa (zakona), ne more pa biti edini temelj za priznanje stranske udeležbe.


Ad c)

Oseba ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pogoje za gradnjo, katerih izpolnjevanje se ugotavlja v okviru javne koristi, kot je dolžnost zagotovitve minimalnega števila parkirnih mest. Če torej oseba ni zatrjevala posamičnega interesa, le javnega, sploh ne bi smela sodelovati v postopku in potem dobiti stroškov povrnjenih. Če pa ji je bil status stranskega udeleženca priznan, se ji morajo priznati tudi stroški (oboje ali nič). Stroški za pravno zastopanje (ki so lahko tudi stroški odvetnika), se v skladu s 113. členom ZUP povrnejo in sicer po pravilih, ki veljajo za stroške postopka, čeprav pravno zastopanje v upravnem postopku ni predpisano in praviloma tudi ni potrebno. Stroški za pravno zastopanje po odvetniku se povrnejo po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/15 in novele), stroški drugih pooblaščencev v postopku pa se odmerijo v skladu s Pravilnikom o stroških v upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 86/05), ki določa povrnitev teh stroškov za priče, izvedence in tolmače (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 262). V skladu s 116. členom ZUP mora stranka povrnitev stroškov zahtevati do izdaje odločbe, sicer to pravico izgubi. Uradna oseba, ki vodi postopek, mora stranko na to opozoriti. O stroških se v skladu s petim odstavkom 213. člena ZUP odloči v izreku odločbe.