Če materialni predpis (področni zakon, npr. o tujcih) določa krajevno pristojnost, ali se ravnamo po njem?

Kdo je pristojen za odločanje v zadevi, kadar ima pravna oseba sedež na območju upravne enote A, dejavnost pa opravlja na območju upravne enote B, pa se uveljavlja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela?


Ali je lahko za odločanje o upravni zadevi pristojen upravni organ po nameravanem kraju prebivanja stranke, čeprav ima stranka prijavljeno začasno prebivališče na območju druge upravne enote?

Krajevna (teritorialna) pristojnost pomeni, da je za odločanje v upravnem postopku o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov v posamičnih upravnih zadevah iste vrste pristojen samo en konkretno določen organ izmed vseh stvarno pristojnih organov (izključena pristojnost). Za stvarno pristojnost je odločilno delovno področje, za krajevno pristojnost pa določeno območje (del ozemlja), na katerem ima organ pravico in dolžnost opravljati naloge iz svoje stvarne pristojnosti (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 135).


Na krajevno pristojnost se nanašajo določila 19., 20., 21. člena in prvi odstavek 22. člen ZUP. Krajevna pristojnost se v zadevah, ki se nanašajo na poklicno dejavnost posameznikov, ki se opravlja v določenem kraju, določa po kraju, kjer se dejavnost pretežno opravlja oziroma kjer naj bi se pretežno opravljala (tretja točka prvega odstavka 20. člena ZUP).

Vsak organ mora po uradni dolžnosti med postopkom ves čas paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost (prvi odstavek 23. člen ZUP). Če organ spozna, da ni pristojen za določeno upravno zadevo, postopa tako, kot je določeno v tretjem, četrtem in petem odstavku 65. člen ZUP (druga točka 23. člena ZUP).

Zakon o tujcih (ZTuj-2, Ur. l. RS, št. 50/2011 in novele) je glede krajevne pristojnosti specifičen, kot tak pa je zaradi specifik urejevanega področja nadrejen glede na ZUP. Ta zakon ima več posebnih pravil. V prvem odstavku 54. člena tega zakona je določeno, da se dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji izdaja in podaljšuje upravna enota, na območju katere namerava tujec prebivati, oziroma upravna enota, na območju katere tujec prebiva. Dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, dovoljenja za začasno prebivanje zaradi opravljanja raziskovalnega dela, dovoljenja za začasno prebivanje zaradi opravljanja sezonskega dela, dovoljenja za začasno prebivanje za čezmejno opravljanje storitev z napotenimi delavci in modre karte EU lahko izdaja in podaljšuje upravna enota, kjer je sedež delodajalca oziroma raziskovalne organizacije ali kjer se opravlja dejavnost. Dovoljenje za začasno prebivanje zaradi obstoja interesa Republike Slovenije izdaja in podaljšuje ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.


Najprej je torej treba ločiti, za kakšno vrsto upravne zadeve gre, ker od tega zavisi pristojnost.


Kolikor gre za vprašanje dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela, področni zakon določa pristojnost alternativno. Zakon namreč definira pristojnost bodisi po sedežu delodajalca bodisi po kraju opravljanja dejavnosti. To pomeni, da lahko stranka sama izbere pristojnost, kar bo izrazila tako, da bo zahtevek posredovala bodisi organu za območje dejavnosti bodisi organu za območje, kjer je sedež delodajalca. V takem primeru organ, ki prejme vlogo, te ne more odstopiti, kot da zanjo ni pristojen, temveč jo mora obravnavati. Analogno velja po istem zakonu še v več drugih primerih, npr. stranka lahko zaprosi za dovoljenje za stalno bivanje, kjer ima prijavljeno začasno prebivališče, ali po nameravanem kraju (stalnega) bivanja.

Kolikor področni zakon dopušča več možnosti strankam, je torej pomembno, da organi pri tem ne razlagajo zakona ozko in po nepotrebnem delujejo birokratsko, npr. z odstopljanjem zahtevkov po 65. členu ZUP, češ da bi drug, prav tako pristojni organ morda lahko postopek vodil lažje, ker stranka že prebiva na določnem območju ali je tam sedež delodajalca.