Ali je treba v primeru vročanja po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov kot svojo dejavnost, le-to določiti s sklepom in v njem odločiti tudi o stroških vročanja?

Vročanje je eno od ključnih dejanj upravnega postopka, saj pravni učinki izdanega pravnega akta nastopijo le, če je vročitev opravljena pravilno (več o pomenu vročanja z vidika uveljavitve temeljnih načel upravnega postopka v Jerovšek in Trpin (ur.), ZUP s komentarjem, 2004, str. 290).


Vročanje se praviloma opravi tako, da se dokument izroči naslovniku na njegovem naslovu, izjemoma pa je naslovnika mogoče povabiti k organu, da tam prevzame dokument (prvi odstavek 83. člena ZUP). ZUP pozna tudi druge načine vročanja, med drugim 1) vročanje po pošti ali po elektronski poti, 2) vročanje po svoji uradni osebi ter 3) vročanje po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov v fizični obliki ali po elektronski poti kot svojo dejavnost. Ti načini vročanja so med seboj izenačeni, kajti temeljni namen vročanja je seznanitev naslovnika z vsebino dokumenta; vprašanje, kdo mu bo ta dokument izročil, pa je manj pomembno (Jerovšek in Trpin (ur.), ZUP s komentarjem, 2004, str. 292).


Za stranko pa je v določenih primerih lahko zelo pomembno, kako hitro je dokument vročen – zlasti, ko gre za uveljavljanje pravice. Če odštejemo vročanje v e-obliki, lahko v takem primeru

*stranka sama imenuje pooblaščenca za vročanje, ki je dokument nato dolžan nemudoma poslati stranki (prvi in tretji odstavek 89. člena ZUP),
*pooblaščenca za vročanje imenuje organ (četrti odstavek 89. člena ZUP) ali
*organ odredi vročitev po pravni ali fizični osebi, ki opravlja vročanje dokumentov kot svojo dejavnost (npr. t.i. hitra pošta) (83. člen ZUP).
V nobenem od teh primerov se način vročanja ne odredi s sklepom, saj za izdajo takega sklepa v ZUP ni podlage, ampak s pisarniško odredbo.

Strošek vročanja je splošni oz. režijski strošek. ZUP splošnih stroškov posebej ne obravnava, taki stroški vedno bremenijo organ (več o stroških postopka v Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 138). To pomeni, da ni v ZUP nikakršne pravne podlage, da bi stroške vročanja npr. prek (dražje) hitre pošte prenesli na stranko, čeprav je določen način vročanja izveden zgolj v njenem interesu. A kot navedeno zgoraj, se lahko isti cilj, tj. čimprejšnja vročitev v interesu stranke, če gre za tako nujo, da šteje že dan ali dva razlike med redno in hitro pošto, realizira drugače, tako da stranka pooblasti za prevzem neposredno pri organu pooblaščenca (za vročitve), pri čemer medsebojna razmerja (in povračilo stroškov pooblaščenca v zvezi s prevzemom pisanja) uredita stranka in pooblaščenec v zasebnem civilnem razmerju, ki organa ne bremeni.