Rešen primer
Št. 772
Zadeva: Breme obvestila o rešitvi predhodnega vprašanja
Datum odgovora: 20. 6. 2013, pregled 15. 1. 2023, dopolnitev 12. 6. 2024 Status uporabnika: -
Vprašanje
Organ je pri reševanju vloge naletel na predhodno vprašanje, ki je v pristojnosti drugega organa (sodišča).
Kako naj organ ve, da je pri pristojnem organu (sodišču) rešeno predhodno vprašanje, ko gre pri reševanju le-tega za postopek po uradni dolžnosti? Ali lahko organ v izreku sklepa o prekinitvi naloži organu, ki rešuje predhodno vprašanje, da ga o zaključku postopka obvesti?
Kako naj postopa organ, da čimprej reši zadevo, ki je za čas reševanja predhodnega vprašanja prekinjena?
Kako naj organ ve, da je pri pristojnem organu (sodišču) rešeno predhodno vprašanje, ko gre pri reševanju le-tega za postopek po uradni dolžnosti? Ali lahko organ v izreku sklepa o prekinitvi naloži organu, ki rešuje predhodno vprašanje, da ga o zaključku postopka obvesti?
Kako naj postopa organ, da čimprej reši zadevo, ki je za čas reševanja predhodnega vprašanja prekinjena?
Odgovor
Predhodno vprašanje je samostojno pravno vprašanje, na katerega naleti upravni organ in od katerega rešitve je odvisna odločitev o upravni zadevi, sodi pa v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (izjemoma je za rešitev predhodnega lahko pristojen tudi organ, ki vodi postopek, v katerem je prišlo do predhodnega vprašanja) . Predhodno vprašanje mora biti rešeno pred odločitvijo o glavni zadevi in neposredno vpliva nanjo. Predhodno vprašanje lahko rešuje organ sam ali organ, ki je pristojen za to vprašanje (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2023, str. 187, 188).
Če organ predhodnega vprašanja ne rešuje sam (enako, če ga v okviru svoje pristojnosti rešuje sam, vendar v ločenem postopku, gl. zg.), postopek obvezno prekine s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba.
V zvezi z uvedbo postopka pri drugem organu je potrebno ločiti dva primera:
*ali je za rešitev predhodnega vprašanja potreben postopek, ki ga je mogoče uvesti samo po uradni dolžnosti,
*ali pa je potreben postopek, ki se lahko uvede le na podlagi zahteve stranke (več o tem Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 321).
V prvem primeru bo organ drugemu organu (oz. sodišču) predlagal oz. podal pobudo, naj ta uvede postopek reševanja predhodnega vprašanja, v drugem primeru, ko pa se postopek lahko uvede le na podlagi zahteve stranke, pa organ s sklepom o prekinitvi v izreku stranki naloži, da pri pristojnem organu zahteva uvedbo postopka. Ker gre v slednjem primeru za postopek v interesu stranke, organ stranki v sklepu o prekinitvi postopka določi tudi rok, v katerem mora ta postopek pri pristojnem organu sprožiti in organu predložiti dokazilo o vložitvi vloge. Ravno tako mora biti stranka v sklepu opozorjena na posledice, če zahtevanega dejanja ne opravi. Posledica neizpolnjevanja obveznosti, določenih s takim sklepom, je fikcija umika zahteve – šteje se, da je stranka umaknila zahtevek, zato organ matični postopek ustavi s sklepom po tretjem odstavku 151. člena ZUP.
Organ torej ne more zavezati stranke k rešitvi predhodnega vprašanja pri drugem pristojnem organu v (predpisanem) roku dveh mesecev, saj gre za postopanje izven vpliva stranke. Stranki se naloži le, da mora v določenem roku vložiti zahtevo pri tem organu, koliko časa pa bo tekel ta postopek, je stvar pristojnega organa. Če pristojni upravni organ o zahtevi stranke ne odloči praviloma v dveh mesecih, lahko stranka vloži pritožbo zaradi molka (drugega) organa po četrtem odstavku 222. člena ZUP (glej primer 1).
V primeru, da zahtevek za uvedbo matičnega upravnega postopka poda stranka oz. je rešitev predhodnega vprašanja v strankinem interesu, organ drugemu pristojnemu organu oz. sodišču v sklepu, naslovljenemu na stranko, obvesti o zaključku postopka, saj je to interes in zato breme stranke. Če se postopek začne po uradni dolžnosti, pa organ drugemu organu (sodišču) prav tako ne more naložiti, da ga o zaključku postopka obvesti, saj drugi organ v okviru svojih pristojnosti na pobudo prvega ni vezan postopka niti uvesti, kaj šele dokončati v interesu matičnega postopka. Takšno navodilo organa bi prav tako predstavljalo kršitev načela samostojnosti organov oziroma v primeru navodila sodišču kršitev ustavnega načela delitve oblasti.
A brez odločitve sodišča ali drugega pristojnega organa za predhodno vprašanje, organ matičnega upravnega postopka ne more nadaljevati in končati, če je s prekinitvijo sklenil, da ga sam ne bo reševal ali pa ga po ZUP sploh ne sme sam reševati (npr. ugotavljanje očetovstva). Zato lahko - oziroma sčasoma že mora - uradna oseba, ki vodi postopek, če in ko predvideva, da obstaja možnost, da je predhodno vprašanje že rešeno, pa o tem ni dobila obvestila pristojnega organa ali stranke same, pozvati stranko, v interesu katere je rešitev predhodnega vprašanja, ali organ, ki je predhodno vprašanje reševal, da jo seznani z dejstvom, ali je o tem že izdana dokončna ali pravnomočna odločba. Čeprav ZUP postopanja matičnega organa v teh primerih sicer ne ureja, navedena dolžnost izhaja iz splošnih načel varstva pravic strank in varstva javnih koristi. Če je predpisan ali običajni rok odločanja pri organu, ki rešuje predhodno vprašanje, že potekel, je torej smiselno, da matični organ preveri, ali postopek še teče ali je že izdan končni akt in ali je ta že dokončen oz. pravnomočen (glej primer 2).
Podatek o še tekočem ali že končanem postopku za rešitev predhodnega vprašanja torej uradna oseba organa pridobi od sodišča ali drugega organa po uradni dolžnosti.
Če povzamemo navedeno, sledi, da organ v izreku sklepa o prekinitvi postopka, drugemu organu ne sme naložiti, da ga obvesti o zaključku postopka, lahko pa po določenem času poda organu poizvedbo o morebitnem končanju zadeve, kot izhaja neposredno tudi iz petega odstavka 225. člen ZUP.
Če organ predhodnega vprašanja ne rešuje sam (enako, če ga v okviru svoje pristojnosti rešuje sam, vendar v ločenem postopku, gl. zg.), postopek obvezno prekine s sklepom, zoper katerega je dovoljena pritožba.
Organ mora (po)čakati na odločitev pristojnega organa. V času prekinitve postopka matični postopek miruje in roki ne tečejo, kot določa tretji odstavek 153. člena ZUP. Postopek o glavni stvari se nadaljuje šele, ko je predhodno vprašanje rešeno z dokončno ali pravnomočno odločbo (152.člen ZUP), odvisno, od tega, kako je organ odredil sklepom o prekinitvi.
V zvezi z uvedbo postopka pri drugem organu je potrebno ločiti dva primera:
*ali je za rešitev predhodnega vprašanja potreben postopek, ki ga je mogoče uvesti samo po uradni dolžnosti,
*ali pa je potreben postopek, ki se lahko uvede le na podlagi zahteve stranke (več o tem Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 321).
V prvem primeru bo organ drugemu organu (oz. sodišču) predlagal oz. podal pobudo, naj ta uvede postopek reševanja predhodnega vprašanja, v drugem primeru, ko pa se postopek lahko uvede le na podlagi zahteve stranke, pa organ s sklepom o prekinitvi v izreku stranki naloži, da pri pristojnem organu zahteva uvedbo postopka. Ker gre v slednjem primeru za postopek v interesu stranke, organ stranki v sklepu o prekinitvi postopka določi tudi rok, v katerem mora ta postopek pri pristojnem organu sprožiti in organu predložiti dokazilo o vložitvi vloge. Ravno tako mora biti stranka v sklepu opozorjena na posledice, če zahtevanega dejanja ne opravi. Posledica neizpolnjevanja obveznosti, določenih s takim sklepom, je fikcija umika zahteve – šteje se, da je stranka umaknila zahtevek, zato organ matični postopek ustavi s sklepom po tretjem odstavku 151. člena ZUP.
Organ torej ne more zavezati stranke k rešitvi predhodnega vprašanja pri drugem pristojnem organu v (predpisanem) roku dveh mesecev, saj gre za postopanje izven vpliva stranke. Stranki se naloži le, da mora v določenem roku vložiti zahtevo pri tem organu, koliko časa pa bo tekel ta postopek, je stvar pristojnega organa. Če pristojni upravni organ o zahtevi stranke ne odloči praviloma v dveh mesecih, lahko stranka vloži pritožbo zaradi molka (drugega) organa po četrtem odstavku 222. člena ZUP (glej primer 1).
V primeru, da zahtevek za uvedbo matičnega upravnega postopka poda stranka oz. je rešitev predhodnega vprašanja v strankinem interesu, organ drugemu pristojnemu organu oz. sodišču v sklepu, naslovljenemu na stranko, obvesti o zaključku postopka, saj je to interes in zato breme stranke. Če se postopek začne po uradni dolžnosti, pa organ drugemu organu (sodišču) prav tako ne more naložiti, da ga o zaključku postopka obvesti, saj drugi organ v okviru svojih pristojnosti na pobudo prvega ni vezan postopka niti uvesti, kaj šele dokončati v interesu matičnega postopka. Takšno navodilo organa bi prav tako predstavljalo kršitev načela samostojnosti organov oziroma v primeru navodila sodišču kršitev ustavnega načela delitve oblasti.
A brez odločitve sodišča ali drugega pristojnega organa za predhodno vprašanje, organ matičnega upravnega postopka ne more nadaljevati in končati, če je s prekinitvijo sklenil, da ga sam ne bo reševal ali pa ga po ZUP sploh ne sme sam reševati (npr. ugotavljanje očetovstva). Zato lahko - oziroma sčasoma že mora - uradna oseba, ki vodi postopek, če in ko predvideva, da obstaja možnost, da je predhodno vprašanje že rešeno, pa o tem ni dobila obvestila pristojnega organa ali stranke same, pozvati stranko, v interesu katere je rešitev predhodnega vprašanja, ali organ, ki je predhodno vprašanje reševal, da jo seznani z dejstvom, ali je o tem že izdana dokončna ali pravnomočna odločba. Čeprav ZUP postopanja matičnega organa v teh primerih sicer ne ureja, navedena dolžnost izhaja iz splošnih načel varstva pravic strank in varstva javnih koristi. Če je predpisan ali običajni rok odločanja pri organu, ki rešuje predhodno vprašanje, že potekel, je torej smiselno, da matični organ preveri, ali postopek še teče ali je že izdan končni akt in ali je ta že dokončen oz. pravnomočen (glej primer 2).
Podatek o še tekočem ali že končanem postopku za rešitev predhodnega vprašanja torej uradna oseba organa pridobi od sodišča ali drugega organa po uradni dolžnosti.
Če povzamemo navedeno, sledi, da organ v izreku sklepa o prekinitvi postopka, drugemu organu ne sme naložiti, da ga obvesti o zaključku postopka, lahko pa po določenem času poda organu poizvedbo o morebitnem končanju zadeve, kot izhaja neposredno tudi iz petega odstavka 225. člen ZUP.
Kategorije
5.5 Predhodno vprašanje in prekinitev postopka Upravna svetovalnica je študentski projekt. Glede odgovornosti za vsebino glejte Politiko zasebnosti in Zanikanje odgovornosti.
Kontakt
O projektu
Sledite nam
Upravna svetovalnica 2024. Vse pravice pridržane.
Politika piškotkov