Ali je v primeru izdaje odločbe po uradni dolžnosti stranka oproščena plačila takse tudi za pritožbo, ker 22. člen Zakona o upravnih taksah (ZUT) določa taksno oprostitev za dokumente in dejanja v postopkih na prvi stopnji, ki se uvedejo po uradni dolžnosti? Kako na taksno obveznost vpliva, da prvostopenjski organ ugotovi, da je pritožba utemeljena in izda nadomestno odločbo?

V skladu s temeljnim izhodiščem oziroma namenom Zakona o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 8/2000 in novele) se upravne takse plačujejo za vse dokumente in dejanja, ki jih zakon določa v taksni tarifi. Taksna obveznost nastane:


- za vloge, ko se te vložijo v pisni ali ustni obliki,


- za odločbe, ko se vložijo zahteva za izdajo,


- za materialna dejanja, ko se vloži vloga, da se opravijo (prvi odstavek 5. člena ZUT).

V skladu z 22. členom ZUT so oproščeni plačila takse vsi dokumenti in dejanja v postopkih na prvi stopnji, ki se uvedejo po uradni dolžnosti. Pravna norma jasno določa, da so takse prosti le dokumenti in dejanja v postopkih, ki so po uradni dolžnosti začeti na prvi stopnji, zato taksne oprostitev ni mogoče širiti na dokumente in dejanja, ki so sicer povezana z začetkom prvostopenjskega postopka po uradni dolžnosti, vendar se nanašajo na pritožbeni postopek ali postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Za drugačno interpretacijo ni podlage niti v jezikovni niti namenski razlagi obravnavane pravne norme. Zato bi vložnik pritožbe ali zahteve za izredno pravno sredstvo zoper odločbo, ki je izdana v postopku po uradni dolžnosti, moral plačati takso enako kot vložnik, ki bi redno ali izredno pravno sredstvo vlagal v postopkih začetih na podlagi zahteve stranke.

Na zgoraj zapisano v temelju ne vpliva dejstvo, da je prvostopenjski organ na podlagi vložene pritožbe izdal nadomestno odločbo, ker je presodil, da je pritožba utemeljena. Taksna obveznost je nastopila ob vložitvi vloge. Vendar specifičnost situacije, ko je prvostopenjski organ izpodbijano odločitev nadomestil z novo odločbo, postavlja pod vprašaj smiselnost uvedbe postopka, v katerem bi od pritožnika, ki takse ni plačal ob vložitvi vloge, terjali plačilo takse, saj bi bil glede na izdajo nadomestne odločbe v vsakem primeru upravičen do vračila takse. Po prvem odstavku 17. člena ZUT se namreč taksa vrne v celoti ali le v preveč plačanem znesku, če je plačnik ni bil dolžan plačati, če je plačal takso v višjem znesku, kot je predpisana, če je plačal takso za dokumente ali dejanja, ki jih organ ni izdal ali opravil, ali za pritožbo ali drugo pravno sredstvo, ki mu je organ ugodil. V obravnavanem primeru prvostopenjski organ sicer ni odločal o zakonitosti odločbe oziroma utemeljenosti pritožbe, čeprav je z nadomestno odločbo svojo izpodbijano odločitev odpravil in nadomestil z novo, vendar je situacija bistveno podobna, zato bi bil upravičen do vračila, če bi jo plačal (če ima pravico do povračila v pritožbenem postopku, ko o pritožbi dejansko odloča pritožbeni organ je po uveljavljenem razlagalnem argumentu a maiori ad minus zgolj takšen sklep možen tudi v primeru prvostopenjske izdaje nadomestne odločbe).

Če zavezanec ne bi plačal takse ob vložitvi pritožbe, bi zaradi nastanka taksne obveznosti organ moral začeti z zakonom predpisan postopek naknadnega plačila, ki bi se lahko končal tudi s prisilno izvršbo. Kolikor pa postopka ni začel do izdaje nadomestne odločbe, je postopek nesmiseln, saj bi takso sicer moral vrniti. Zaradi morebitne kontrole zakonitosti dela organa oziroma uradne osebe je takšne okoliščine treba evidentirati vsaj v obliki uradnega zaznamka v zadevi. Tudi če bi bil postopek začet, bi ga organ iz istega razloga moral ustaviti s sklepom (smiselno po četrtem odstavku 135. člena ZUP), saj je javni interes za plačilo takse prenehal preden je bila plačana.