Področna zakonodaja za eno tipičnih upravnih aktivnosti, tj. sklepanje zakonske zveze, določa sodelovanje več organov oz. uradnih oseb pri različnih dejanjih v postopku.

Na podlagi Družinskega zakonika (Ur. l. RS, št. 15/17 in novele) in Pravilnika o sklepanju zakonske zveze in ponovitvi slovesnosti ob jubileju sklenitve zakonske zveze (Ur. l. RS, št. 66/17 in noveli) se zakonska zveza sklene pred načelnikom upravne enote ali od njega pooblaščene osebe ob navzočnosti matičarja. Zakonodaja določa, da na koncu obreda načelnik ali od njega pooblaščena oseba razglasi, da je zakonska zveza sklenjena.

Kdo je v smislu ZUP v tem postopku (sklepanja zakonske zveze) oseba, ki vodi postopek? Ali je to uradna oseba UE, tj. matičar, ki ob prijavi ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost zakonske zveze? Ali je to načelnik UE oz. od njega pooblaščena oseba, ki izvede obred, npr. župan. Kdo je v smislu ZUP uradna oseba, ki v zadevi odloči (ali načelnik oziroma pooblaščena oseba, ki razglasi zakonsko zvezo)?


Kako je v tem postopku s tolmači?

Kako pa ravnati v primeru, ko bodoča zakonca pošljeta na upravno enoto predlog za izdajo pooblastila osebi za enkratno sklepanje zakonske zveze. V kakšni obliki, z upravnim aktom ali dopisom, se predlagateljema sporoči, da se njun predlog ne upošteva, saj predlagana oseba ne izpolnjuje vseh predpisanih pogojev (določenih v Pravilniku o sklepanju zakonske zveze)?

Raba ZUP pride v poštev po področni zakonodaji, samem ZUP (kot terjajo zlasti 1. člen ZUP, 2. člen ZUP, 3. člen ZUP in 4. člen ZUP) in materialni zakonski in teoretični definiciji upravne zadeve

#subsidiarno tedaj, ko gre za upravno stvar ali

#smiselno, ko gre za javnopravno stvar kot predmet postopka, pa področni predpisi postopkovnih vprašanj ne urejajo.

Določen tip postopka in s tem pripadajoča procesna zakonodaja pride v poštev glede na materijo postopka oz. vrsto razmerja, ki se ureja. Zato je treba za katerokoli procesno vprašanje oz. odgovor, ali in v čem se ZUP uporablja v postopku, najprej analizirati vrsto razmerja, ki se v postopku določa. Upravno oz. javnopravno razmerje je tisto (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 55 in povezane), kjer gre za odločanje o pravicah, pravnih koristih in obveznostih strank s področja upravnega prava v odnosu do oblasti, ki praviloma v upravnem postopku usklajuje pravne interese strank in javni interes.

Za opredelitev pravne narave razmerja, postopka in aktov ni merodajna oblika, v kateri se izvaja aktivnost organa, niti status organa, ki postopek vodi. Čeprav je organ sicer v svoji pretežni pristojnosti upravni kot upravna enota, še ni nujno, da vsa dejanja opravlja po ZUP (prim. več v Kovač, Rakar in Remic, Upravno-procesne dileme o rabi ZUP 2, Uradni list RS, 2012, str. 81 in naslednje). Ali neko dejanje organa oz. uradne osebe šteje za upravni postopek oz. akt ali ne, ni odvisno od tega, v kakšni obliki je izraženo, ali katera pooblastila ima ta oseba. Relevantno je, ali se je v okviru javnih upravnih nalog odločalo o upravnopravnih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posamezne osebe (tako tudi npr. sodbi VS RS, št. U 1088/95 in U 1205/95, sklep VS RS, št. I Up 285/2001 idr.). Pri odločanju pa se običajno sooči zasebni interes strank (npr. skleniti zvezo z osebo po prostem izboru) in javni interes, kot je izražen v veljavnih predpisih (načelo zakonitosti, 6. člen ZUP, npr. v zadržkih za dovolitev sklenitve zakonske zveze po področnih predpisih, recimo če je en bodoči zakonec že v zakonski zvezi).

Sklenitev zakonske zveze, predpisan z Družinskim zakonikom (DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in novele) in njegovimi izvedbenimi predpisi, zlasti Pravilnik o sklepanju zakonske zveze in ponovitvi slovesnosti ob jubileju sklenitve zakonske zveze (Ur. l. RS, št. 66/17 in noveli), predstavlja skupek več postopkov in dejanj. Gre za t. i. življenjsko situacijo, ki vključuje vrsto aktivnosti različnih udeležencev:

*od prijave sklenitve zakonske zveze,
*ki ob posebnih okoliščinah, kot je bodoči zakonec ali oba kot mladoletnik ali v sorodstvu ali posebna izbira kraja sklenitve zakonske zveze, terjajo posebne upravne postopke in odločbe pred CSD ali UE,
*do samega obreda,
*fotografiranja, praznovanja itd.
*do morebitnih postopkov spremembe imena in preprijave prebivališča zopet pred UE itd.
Sklenitev zakonske zveze v ožjem smislu, na relaciji med strankama (bodočima zakoncema) in upravnim organom pa je najpogostejša predvsem v fazi 1. priglasitve in 2. sklenitve zakonske zveze.

Ad 1:

Priglasitev pomeni samostojno upravno zadevo, saj se znotraj nje odloči o uveljavljanem pravnem interesu strank. Glede na to zapisnik o prijavi sklenitve zakonske zveze, ki je dokument, kot ga sestavijo stranki in pooblaščena uradna oseba (matičar upravne enote), predstavlja kombiniran akt, katerega naziv se ne sklada v celoti z njegovo pravno naravo. Ta zapisnik je kombinacija vloge na zapisnik in že akta o ugotovitvi izpolnjevanja pogojev za sklenitev zakonske zveze in s tem odločitve, torej v smislu ZUP in ZUS-1 odločbe kot meritornega posamičnega upravnega akta. Kajti, kolikor strankama zaradi neizpolnjevanja pogojev po področni zakonodaji ni moč ugoditi, mora stvarno oz. krajevno pristojna upravna enota izdati zavrnilno odločbo, zoper katero imata stranki možnost pravnega varstva. Kolikor ni zadržkov, se sklenitev zakonske zveze dovoli.

Ad 2:

Nadalje sledi realizacija dovolitve, tj. sam akt sklenitve zveze, ki pa predstavlja kot izvršitev posamičnega upravnega akta dovolitve materialno dejanje ali realni akt, analogno recimo vpisu v uradno evidenco na podlagi upravne odločbe. Ker se v tem postopku ne odloča o upravni zadevi, to ni upravni postopek, zato se za ta del ZUP ne uporablja podrejeno, ampak le kolikor je glede na naravo zadeve to primerno. Čeprav slednji postopek ni upravni, je z upravnim razmerjem tesno povezan. Ob odsotnosti pravil o npr. rabi tolmačev pri sklepanju zakonske zveze se zato ZUP uporabi smiselno (gl. 198. člen ZUP in povezane o izvedencih). Med drugim to pomeni, da je za postavitev tolmača odgovoren upravni organ, ne denimo stranke same. Tolmač mora delovati v interesu organa oz. zakonitosti, zato ga postavi s sklepom (kot izvedenca) UE oz. načelnik ali po njem pooblaščena uradna oseba s sklepom, pri izboru pa mora upoštevati pravila ZUP o nepristranskosti in izkazu izvedenskega znanja (tj. slovenskega jezika in jezika, ki ga razumeta stranki, za kar sicer ni potrebno uradno potrdilo, zadošča izkazan veščina). Tudi stroški tolmača sodijo smiselno vzeto med stroške postopka po ZUP.

Glede uradnih oseb v skupku postopkov sklenitve zakonske zveze velja:

#v upravnem postopku priglasitve in dovolitve sklenitve zakonske zveze, kjer je stvarno pristojna upravna enota, je odločujoča uradna oseba po 28. člen ZUP in naslednjih načelnik UE oz. oseba, ki jo predstojnik pooblasti ali le za vodenje postopka ali tudi za odločitev (to pomeni pri sklenitvi zakonske zveze sestavo zapisnika o ugotovitvi izpolnjevanja pogojev itd.); pri tem mora ta oseba izpolnjevati ustrezne pogoje po področnih predpisih in ZUP (status matičarja, izpit iz upravnega postopka itd.);
#pri realnem aktu sklenitve zakonske zveze je pristojen pooblaščeni po načelniku, toda ker ne gre za upravni postopek, ne moremo govoriti o stvarni pristojnosti ter pooblastitelju in pooblaščeni uradni osebi za vodenje oz. odločanje kot po ZUP (npr. pooblaščenemu ni treba imeti opravljenega izpita iz upravnega postopka niti biti zaposlen pri UE).

Glede na zgoraj navedeno tudi pri določanju pooblaščenca za izvršitev realnega akta sklenitve zakonske zveze ne gre za upravno zadevo in se posledično ne vodi upravni postopek. Je pa treba ZUP smiselno upoštevati pri presoji pogojev in zlasti preklicu pooblastila. O predlogu bodočih zakoncev glede izdaje pooblastila osebi za enkratno sklepanje zakonske zveze se torej ne izda upravni akt z naravo, obličnostjo in pravnim varstvom upravne odločbe, temveč se v odgovor predlogu pošlje dopis v skladu s 17. členom Uredbe o upravnem poslovanju. Vselej pa je treba biti pozoren na situacije, ko področni predpisi urejajo dolžnost odzivanja drugače kot UUP, takrat je treba dati prednost področnemu predpisu (lex specialis derogat legi generali).

V primeru, da stranki vztrajata pri »zahtevku« oziroma predlogu za izdajo pooblastila osebi za sklepanje zakonske zveze, pa organ v skladu s prvo točko prvega odstavka 129. člena ZUP izda sklep, s katerim tak »zahtevek« zavrže, ker stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva (absolutna stvarna nepristojnost).