Ali organ lahko zasliši pričo v nenavzočnosti stranke, kasneje pa stranko z vsebino pričanja seznani in ji omogoči, da se o njej izjavi, ter tako ne krši temeljnega načela zaslišanja stranke? Ali organ lahko odloči na podlagi takega pričanja, če stranki ta možnost ni bila dana? Ali mora organ stranko seznaniti s tem, kdo je pričal?

V prvem odstavku 154. člena ZUP je določeno, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, razpisati ustno obravnavo, kadar je treba zaslišati priče. V skladu s četrto točko tretjega odstavka 146. člena ZUP pa mora uradna oseba stranki omogočiti, da pričam postavlja vprašanja, s čimer ji omogoči kontradiktornost obravnave in s tem polno uveljavitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP; Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 48-49). Iz tega lahko izpeljemo sklep, da se priča lahko praviloma zasliši le v navzočnosti stranke (prim. s sodbo VS RS št. U1704/95 z dne 18. 2. 1999) oziroma mora biti stranka k pričanju povabljena, da se tako pričanje lahko uporabi brez kršitve načela zaslišanja kot bistvene postopkovne napake (prim. tretjo točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

V določenih postopkih pa lahko pride do položaja, ko je pričanje edino dokazilo, s katerim je mogoče ugotoviti pravno relevantna dejstva, priča pa zaradi tehtnega razloga (npr. skrbi za lastno varnost in/ali življenje) ne želi pričati v navzočnosti stranke ali pa celo ne želi, da se razkrije njena identiteta. V takem primeru pride do kolizije med načeli materialne resnice (8. člen ZUP), zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in varstva pravic strank (7. člen ZUP).

ZUP ureja vprašanje, kdaj priči ni treba pričati. Poleg izrecno naštetih situacij (gl. prvi odstavek 183. člena ZUP) ZUP določa, da je priča lahko odvezana pričanja tudi v primerih, ko za to obstajajo tehtni razlogi, pri čemer jih mora (vsaj) verjetno izkazati (drugi odstavek 183. člena ZUP). Tak razlog bi lahko po naši oceni tudi bil tudi utemeljen strah za lastno varnost (primerjaj s Udeležba in pravice stranke pri zaslišanju priče|tem primerom). Vendar pa ZUP ne ureja vprašanja, ko bi priča želela pričati, a ne v navzočnosti stranke, ker bi bil podan tak tehtni razlog.

Menimo, da bi zato v primeru izjemnih okoliščin, tj. odsotnost drugih dokazil in tehten razlog za odklonitev pričanja, pričo lahko zaslišali tudi v nenavzočnosti stranke, kolikor bi obenem omogočili stranki, da se o pričanju izjavi drugače kot znotraj ustne obravnave, kjer se zasliši pričo. V takem primeru bi stranki, kumulativno z izjemnimi okoliščinami, morali res dati možnost, da se izjavi o izpovedbi priče, in sicer bodisi na ustni obravnavi po končanem pričanju sporne osebe ali drugem naroku bodisi izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik (tretji odstavek 146. člena ZUP). Tako ravnanje bi sicer predstavljalo neposredno kršitev 154. člena ZUP, a menimo, da bi ne šlo za bistveno postopkovno napako, saj bi stranka pred odločitvijo imela možnost braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (9. in 146. člen ZUP; prim. z zg. navedenim judikatom VS RS).

A dodati je treba, da je tako stališče odvisno tudi od narave upravne zadeve – v poštev bi npr. prišlo, ko bi šlo za občutljiva vprašanja, ki se nanašajo na alkoholizem, nasilje v družini, psihološko stanje stranke, obnašanje, spolna nedotakljivost ipd. Če pa bi šlo za postopek, v katerem se posega v strankin pravni položaj (npr. inšpekcijski postopek), potem bi moral organ dati možnost stranki soočenja z navedbami prič, in to ne le pisno, temveč tudi v živo s prisotnostjo obeh na obravnavi (podr. v Način pridobivanja izjav prič v inšpekcijskem in prekrškovnem postopku|tem primeru). Enako velja, če je dejansko stanje mogoče ugotoviti tudi s pomočjo drugih dokazil – o tem več v Udeležba in pravice stranke pri zaslišanju priče|tem primeru. V teh izjemnih primerih mora organ zelo paziti na verodostojnost priče, kajti odsotnost neposrednega soočenja s stranko ji bo ugotavljanje le-te lahko (zelo) otežilo in zato odločiti skladno z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP).

Če torej izpostavljene okoliščine niso podane ali so podane, a stranki ni bilo omogočeno, da se o teh izjavah izjasni, organ na tako pridobljena dejstva ne more opreti svoje odločbe, saj gre za bistveno kršitev pravil postopka kot samostojen pritožbeni razlog, na katerega pazi v primeru pritožbe drugostopenjski organ po uradni dolžnosti (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP in drugi odstavek 247. člena ZUP).