Ali organ lahko zasliši pričo v nenavzočnosti stranke, kasneje pa stranko z vsebino pričanja seznani in ji omogoči, da se o njej izjavi, ter tako ne krši temeljnega načela zaslišanja stranke? Ali organ lahko odloči na podlagi takega pričanja, če stranki ta možnost ni bila dana? Ali mora organ stranko seznaniti s tem, kdo je pričal?

Ali se lahko otroke kot priče zasliši brez navzočnosti stranke (npr. da je otroka strah stranke)?

V prvem odstavku 154. člena ZUP je določeno, da mora uradna oseba, ki vodi postopek, razpisati ustno obravnavo, kadar je treba zaslišati priče. V skladu s četrto točko tretjega odstavka 146. člena ZUP pa mora uradna oseba stranki omogočiti, da pričam postavlja vprašanja, s čimer ji omogoči kontradiktornost obravnave in s tem polno uveljavitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP; Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 48-49). Iz tega lahko izpeljemo sklep, da se priča lahko praviloma zasliši le v navzočnosti stranke (prim. s sodbo VS RS št. U1704/95 z dne 18. 2. 1999) oziroma mora biti stranka k pričanju povabljena, da se tako pričanje lahko uporabi brez kršitve načela zaslišanja kot bistvene postopkovne napake (prim. tretjo točko drugega odstavka 237. člena ZUP).

V določenih postopkih pa lahko pride do položaja, ko je pričanje edino dokazilo, s katerim je mogoče ugotoviti pravno relevantna dejstva, priča pa zaradi tehtnega razloga (npr. skrbi za lastno varnost in/ali življenje) ne želi pričati v navzočnosti stranke ali pa celo ne želi, da se razkrije njena identiteta. V takem primeru pride do kolizije med načeli materialne resnice (8. člen ZUP), zaslišanja stranke (9. člen ZUP) in varstva pravic strank (7. člen ZUP).

ZUP ureja vprašanje, kdaj priči ni treba pričati. Poleg izrecno naštetih situacij (gl. prvi odstavek 183. člena ZUP) ZUP določa, da je priča lahko odvezana pričanja tudi v primerih, ko za to obstajajo tehtni razlogi, pri čemer jih mora (vsaj) verjetno izkazati (drugi odstavek 183. člena ZUP). Tak razlog bi lahko po naši oceni tudi bil tudi utemeljen strah za lastno varnost (primerjaj s Udeležba in pravice stranke pri zaslišanju priče|tem primerom). Vendar pa ZUP ne ureja vprašanja, ko bi priča želela pričati, a ne v navzočnosti stranke, ker bi bil podan tak tehtni razlog.

Zato bi v primeru izjemnih okoliščin, tj. odsotnost drugih dokazil in tehten razlog za odklonitev pričanja, pričo lahko zaslišali tudi v nenavzočnosti stranke, kolikor bi obenem omogočili stranki, da se o pričanju izjavi drugače kot znotraj ustne obravnave, kjer se zasliši pričo. V takem primeru bi stranki, kumulativno z izjemnimi okoliščinami, morali res dati možnost, da se izjavi o izpovedbi priče, in sicer bodisi na ustni obravnavi po končanem pričanju sporne osebe ali drugem naroku bodisi izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik (tretji odstavek 146. člena ZUP). Tako ravnanje bi sicer predstavljalo neposredno kršitev 154. člena ZUP, a menimo, da bi ne šlo za bistveno postopkovno napako, saj bi stranka pred odločitvijo imela možnost braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (9. in 146. člen ZUP; prim. z zg. navedenim judikatom VS RS).

A dodati je treba, da je tako stališče odvisno tudi od narave upravne zadeve – v poštev bi npr. prišlo, ko bi šlo za občutljiva vprašanja, ki se nanašajo na alkoholizem, nasilje v družini, psihološko stanje stranke, obnašanje, spolna nedotakljivost ipd. Če pa bi šlo za postopek, v katerem se posega v strankin pravni položaj (npr. inšpekcijski postopek), potem bi moral organ dati možnost stranki soočenja z navedbami prič, in to ne le pisno, temveč tudi v živo s prisotnostjo obeh na obravnavi (podr. v Način pridobivanja izjav prič v inšpekcijskem in prekrškovnem postopku|tem primeru). Enako velja, če je dejansko stanje mogoče ugotoviti tudi s pomočjo drugih dokazil – o tem več v Udeležba in pravice stranke pri zaslišanju priče|tem primeru. V teh izjemnih primerih mora organ zelo paziti na verodostojnost priče, kajti odsotnost neposrednega soočenja s stranko ji bo ugotavljanje le-te lahko (zelo) otežilo in zato odločiti skladno z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP).

Kadar gre za vprašanje zaslišanja otroka kot priče, je treba upoštevati tudi določila Družinskega zakonika (DZ), ki v 5. členu določa, da je oseba do 18 leta otrok, dodatno pa, da je otrok do 15. leta procesno nesposoben in mora imeti zakonitega zastopnika v upravnih zadevah (prvi odstavek 47. člena ZUP). Po 15. letu je otrok delno poslovno sposoben in lahko nastopa sam kot stranka v določenih postopkih, le iz delovnega razmerja (več v Kovač in Jerovšek, Upravni postopek in upravni spor, 2024, str. 106). Kadar otrok vmes pridobi popolno poslovno sposobnost (npr. poroka in/ali dodelitev poslovne sposobnosti zaradi starševstva) se šteje, da izpolnjuje pogoj procesno in poslovno sposobne stranke pri upravnih zadevah (prav tam). Vendar pa se za otroka kot pričo ne upoštevajo določila o sposobnosti biti stranka v upravnih zadevah, velja pa prvi odstavek 181. člena ZUP, namreč da je priča lahko vsaka fizična oseba, ki je opazila dejstvo in o njem lahko priča. Pri tem je lahko priča brez procesne sposobnosti, važno je le, da ima sposobnosti zaznave in reprodukcije zaznanega. Po ZUP se tako pri priči brez procesne sposobnosti ne zahteva soglasje zakonitega zastopnika ali celo pričanje slednjega, če je relevantno dejstvo zaznala oseba brez procesne sposobnosti.

DZ pa v drugem odstavku 7. člena določa, da morajo starši skrbeti za otrokovo korist in imajo pri tem hkrati prednost pred vsemi drugimi. To velja tudi za pričanje otroka, saj kot starši izvajajo nad otrokom svojo starševsko skrb (136. člen DZ) in so njihovi zakoniti zastopniki. Zato se v praksi, zlasti na področju delovanja CSD, pred izvedbo otrokovega pričanja pridobi tudi njihovo soglasje, lahko pisno ali ustno oz. konkludentno, da so starši obveščeni in soglasni glede pogovora z otrokom v določeni zadevi - razen če gre za zadeve, kjer po naravi stvari ali izrecnih zakonskih določbah starši nimajo možnosti odkloniti pogovora z otrokom (npr. v določenih zadevah po DZ v primerih zaščite otroka in kazenskih postopkih). Kljub temu gre pri pričanju otroka za izjave o dejstvih primera, ki se nanaša na drugo osebo, medtem ko so starši kot zakoniti zastopniki edini legitimirani za izjave volje, ki vplivajo na pravni položaj otroka. Tudi pri opisani praksi pridobivanja soglasja za zaslišanje otrok tako to ne pomeni nujno, da so starši obvezno prisotni in sodelujejo pri zaslišanju; če pa so, se vendar pogovor o dejstvih vodi neposredno z otrokom in ne starši ter se otrokovo pričanje presoja po temeljnem načelu proste presoje dokazov, upoštevaje specialne okoliščine konkretnega primera oz. razmerja med udeleženci postopka. Glede zaslišanja priče, ko ima ta zastopnika, sicer glej ta primer. Kadar bi pri zaslišanju otroka torej prisotnost starša onemogočila ali ogrozila resničnost pričanja, je moč otroka zaslišati tudi brez prisotnosti staršev ali izjemoma tudi njihovega soglasja za zaslišanje otroka.

Tudi Konvencija o otrokovih pravicah v 3. členu določa, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, morajo biti otrokove koristi glavno vodilo, ob tem pa tudi DZ v 7. členu določa, da morajo državni organi skrbeti za otrokovo korist. Pri zaslišanju otroka kot priče mora torej upravni organ biti ves čas pozoren na otrokovo korist in če je otroka npr. strah stranke, se lahko opravi njegovo zaslišanje tudi v nenavzočnosti stranke, z njegovo izjavo pa se naknadno seznani stranko, ki se lahko o njej opredeli, da se zadosti načelu zaslišanja stranke (9. člen ZUP), organ pa glede na pridobljeno izjavo otroka in ostale dokaze odloči skladno z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP). Če torej izpostavljene okoliščine niso podane ali so podane, a stranki ni bilo omogočeno, da se o teh izjavah izjasni, organ na tako pridobljena dejstva ne more opreti svoje odločbe, saj gre za bistveno kršitev pravil postopka kot samostojen pritožbeni razlog, na katerega pazi v primeru pritožbe drugostopenjski organ po uradni dolžnosti (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP in drugi odstavek 247. člena ZUP).