Postopek na prvi stopnji se je začel na zahtevo stranke in končal zanjo neugodno, z zavrnilno odločbo. Stranski udeleženci so po pooblaščenem odvetniku priglasili stroške pravnega zastopanja, v katerem je navedena pavšalna ocena vrednosti predmeta upravne zadeve, od katere je odvisna upravičenost do priglašene višine stroškov pravnega zastopanja. Kako naj upravni organ ugotovi oziroma preveri vrednost predmeta za pravilen izračun stroškov postopka?


Stranski udeleženec je pravočasno priglasil stroške priprave osnutka pritožbe po odvetniku, čeprav ga odvetnik ni zastopal v pritožbenem postopku, in o tem predložil račun. Ali je stranka upravičena do povračila stroškov omenjene odvetniške storitve, če se v postopku zastopa sama? Ali mora organ zahtevati podrobno specifikacijo odvetniškega računa, ki jo predloženi račun nima?

V upravnem postopku se obračunavajo t.i. posebni stroški postopka, ki nastanejo organu ali stranki v postopku ali zaradi postopka. ZUP jih primeroma našteva v prvem odstavku 113. člena: potni stroški uradnih oseb, izdatki za priče, izvedence, tolmače, ogled, pravno zastopanje, oglasi, prihod, izguba dohodka, strokovna pomoč, odškodnina za ogled. Iz nabora posebnih stroškov so izključeni t.i osebni stroški stranke, ki jih vedno nosi sama: stroški za prihod in odhod, izgubo časa in dohodka (drugi odstavek 113. člena ZUP), zato jih z uspehom ne more uveljaviti, če tudi je morebiti upravičena do posebnih stroškov.
Že na podlagi splošne določbe zakona lahko ugotovimo, da stranka lahko zahteva tudi povračilo stroškov, ki jih je imela zaradi pravnega zastopanja. Ti se naložijo tistemu, ki nosi stroške glede na splošna pravila, glede začetka postopka (prvi in drugi odstavek 113. člena ZUP), upoštevaje morebitno krivdo ali nagajivost za nastanek stroškov (tretji odstavek 113. člena ZUP), uspeh v postopku (prvi odstavek 114. člena ZUP), istovrstnost zahtevkov (drugi odstavek 114. člena, deleže v morebitni pravni skupnosti (tretji odstavek 114. člena ZUP, umik postopka (šesti odstavek 114. člena ipd.).
Pri določanju višine posebnih stroškov je treba upoštevati Pravilnik o stroških v upravnem postopku (Uradni list RS, št. 86/05, v nadaljevanju Pravilnik). Ta v 14. členu podrobneje opredeli višino stroškov pravnega zastopanja tako, da določi, da se za odvetnike odmerijo v višini, ki jo določa odvetniška tarifa.


Odvetniška tarifa pa določa navedeno posebno, zato opozarjamo, da je morebitna interpretacija 14. člena Pravilnika v smislu jezikovne razlage na način, da se pri odmeri odvetniških stroškov upošteva le tarifa kot priloga zakona, preozka in napačna, zato jo je treba v skladu z namenom zakona obravnavati samo skupaj z normativnim delom ZOdvT. V njem je določeno vrednotenje, obračunavanje in plačilo odvetniških nagrad in izdatkov, ki jih mora zavezanec poravnati za opravljeno odvetniško storitev. Ta vključuje:

1. nagrado za opravljene storitev oziroma storitve (če je storitev več se nagrade seštevajo!) in
2. odvetnikove izdatke v zvezi z zastopanjem.

Na nagrado in izdatke organ odmeri tudi DDV, če je odvetnik davčni zavezanec (gl. sklep VS, št. I Up 411/2008).

Višina nagrade se odmeri po Tarifi. Zakon dopušča, da se odvetnik in stranka dogovorita za plačilo višjih ali nižjih nagrad, kot so določene s tem zakonom, vendar v primeru dogovora o višji nagradi, kot je določena z zakonom, organom, ki odločajo o odvetniških nagradah, hkrati prepove, da bi se pri odločanju o višini nagrade v postopku lahko upoštevali takšne dogovori (četrti odstavek 4. člena ZOdveT), zato se tudi v upravnem postopku pri plačilu odvetniških storitev upošteva samo upravičenost do nagrade v skladu z Zakonom oziroma Tarifo.

ZOdvT višino nagrade določa na različne načine: glede na vrednost predmeta odvetniške storitve, v absolutnem znesku ali v razponu.

V skladu z drugim delom Tarife, ki določa nagrade za izvensodne storitve, se med te uvršča tudi zastopanje v upravnem postopku. V tem delu se nagrade odmerjajo zgolj glede na vrednost predmeta oziroma vrednost predmeta in količnik.

V upravnem postopku se zaradi narave predmeta odločanja (pravice, pravne koristi ali obveznosti s področja upravnega prava), vrednost »predmeta« ne ugotavlja, niti ne določa, na način, kot v sodnem postopku, ko je prav ocena vrednosti predmeta npr. odločilna za razmejitev stvarne pristojnost (npr. okrožna sodišča so pristojna, če je vrednost spornega predmeta višja kot 20.000 EUR), zastopanje po odvetniške kandidatu, plačilo sodne takse ipd., in je zato praviloma obvezna sestavina tožbe (gl. 180. člena Zakona o pravdnem postopku).

ZOdvT pri ugotavljanju vrednosti predmeta odvetniške storitve primarno napotuje na ugotavljanje vrednosti predmeta na način, ki je določen v Zakon o sodnih taksah (pisrs.si)

(21. člen). V skladu s slednjim je za višino sodne takse odločilna vrednost zahtevka (če glasi na denarni znesek) ali vrednost predmeta, ki je kot že omenjeno sestavni del vloge oziroma tožbe. Spričo navedenega ugotavljanje »vrednosti predmeta« upravnega postopka na tak način ni mogoča. ZOdvT za takšne nadalje predpisuje, da se vrednost predmeta določa po prostem preudarku tako, da se upoštevajo okoliščine konkretnega primera, če tudi to ni mogoče, pa se upošteva vrednost predmeta v višini 4.000 EUR, ki pa se lahko zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000 EUR (22. člen).
Glede na navedeno mora organ vrednost nagrade določiti glede na prosti preudarek po pomenu stvari oziroma šteti, da je vrednost predmeta 4.000 EUR. Ker v upravnem postopku težko upoštevamo merljive okoliščine konkretnega primera, ki bi omogočale pravno utemeljeno (ne arbitrarno!) odločitev o predmetu postopka, je smiselno upoštevati vrednost predmeta v absolutnem znesku. Vendar je omenjena pavšalna vrednost predmeta za zastopanje v upravnem postopku (pre)visoka, saj ZOdvT npr. kot pavšalno vrednost predmeta v socialnem ali upravnem sporu določi vrednost 3.500 EUR (25. člen), čeprav je zastopanje v sodnem postopku praviloma zahtevnejše kot v upravnem. Pri določanju vrednosti predmeta bi zato morali vrednost glede na 22. člen ustrezno znižati vsaj do višine 3.500 EUR (argumentum a maiori ad minus oziroma sklepanje od večjega/zahtevnejšega na manjše/manj zahtevno) oziroma še nižje glede na zahtevnost zadeve. Pri tem je treba imeti v obziru višino nagrad oziroma povračil, ki se odvetniku priznajo na podlagi Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, zato praviloma ne bi smela preseči povrnitve stroškov oziroma nagrade, ki gre odvetniku na tej pravni podlagi.

ZUP v 113. členu pri eksempfikativnem navajanju posebnih stroškov, ki jih ima stranka med postopkom ali zaradi postopka določi stroške zastopanja. Tega ni mogoče razumeti, da stranka lahko uveljavlja povračilo stroškov le če se priglašeni stroški hkrati nanašajo tudi na zastopanje, ampak je odločilno, ali so stroški nastali v postopku ali zaradi njega. Za sestavo vsake vloge (gl. prvi odstavek 63. člena ZUP) se stranka lahko obrne po pomoč na drugo kvalificirano osebo, npr. tudi odvetnika, pri čemer ni nujno, da bi to osebo pooblastila za vložitev vloge in za zastopanje v nadaljnjem postopku. Račun, ki ga izstavi oseba, ki je v takem primeru v vlogi strokovnega pomočnika, ker ne zastopa stranke, ampak ji s svojim strokovnim znanjem pomaga pri samem postopku (61. člen ZUP), so upravičeni stroški, katerih povračilo se lahko uveljavlja v postopku. ZUP v omenjenem 113. členu stroške strokovne pomoči izrecno omeni med posebnimi stroški postopka. Pravilnik o stroških v upravnem postopku o določanju višine upravičenih stroškov strokovne pomoči ne govori, vendar to ne pomeni, da jih s tem izključuje (tak podzakonski akt bi bil v direktnem nasprotju z zakonom!). Pravno neurejeno situacijo je zato po analogiji treba reševati z določbami pravilnika, ki določajo stroške zastopanja po pooblaščencu. V obravnavanem primeru je strokovni pomočnik odvetnik, zato se njegovi stroški obračunajo po odvetniški tarifi (gl. zg.). Pri tem je pri določanju ali preverjanju višine stroškov, poleg II. poglavja Tarife, treba upoštevati še 30. člen ZOdvT, ki omejuje višino cene za ustno in pisno svetovanje. Odvetniški račun mora biti specificiran (11. člen ZOdvT), saj organ glede na vlogo odvetnika kot pooblaščenca ali strokovnega pomočnika, le tako lahko ugotovi, ali je račun in njegova višina sklada z določbami ZOdvT.