Kako naj stranka iz upravnega postopka izkaže pravni interes za tožbo v upravnem sporu zaradi zavrnilne drugostopne odločbe (konkretno senata fakultete v zadevi izjemnega vpisa v višji letnik po 153. členu Statuta Univerze v Ljubljani), če se je leto, v katerem se je pravica uveljavljala, že izteklo. Poleg tega gre za položaj, ko se je študent kot stranka v postopku med trajanjem le tega že vpisal v višji letnik v naslednjem študijskem letu, tako da je de facto ista pravica izčrpana (čeprav z rednim, ne izjemnim vpisom v višji letnik). Kako izkazati pravni interes, da bo sodišče o tožbi sploh odločalo, ne pa zavrglo z obrazložitvijo, da si pravnega položaja ne stranka more več izboljšati?


Ali bi v tem primeru stranka lahko vložila tožbo na ugotovitev nezakonitosti akta (akt o zavrnitvi izjemnega vpisa v višji letnik v študijskem letu x) in hkrati odprava tega akta, saj je bila kasneje izdana ugodila odločba, toda šele za študijsko leto x+1?

Zakon o upravnem sporu (pisrs.si) (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/06 in novele) temelji na subjektivnem konceptu upravnega spora, po katerem je upravni spor namenjen predvsem varstvu pravic in pravnih interesov posameznikov, pri čemer je prispevek k objektivni zakonitosti zgolj posledica te presoje (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 642 in nasl.). Zato je kršitev pravice stranke skozi sodni nadzor predpostavka za sprožitev mehanizma upravnega spora, kolikor najprej domnevno prizadeta oseba v konkretnem primeru zatrjuje prizadetost lastnega pravnega položaja. Obratno gledano je tako možnost izboljšanja pravnega položaja prizadetega posameznika element postulacijske sposobnosti. Slednjo sestavljata torej dva vidika: 1. aktivna stvarna legitimacija, ki se nanaša na dopustno pravno varstvo zoper dokončno zaključeno upravno razmerje in nadaljnjo utemeljenost tožbe, in 2. pravni interes za izpodbijanje upravnega akta posega v smislu izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, če se tožbi ugodi.

Dano ureditev ZUS-1 pa je ravno v delu, ki se tiče vprašanja pravnega interesa v povezavi z izteklim obdobjem, na katerega se nanaša izpodbijana upravna odločba (tu dovoljenje za javno prireditev), v zadevah U-I-181/09-15, Up-860/09-14 in Up-222/10-14, obravnavalo Ustavno sodišče RS in z odločbo z dne 10. 11. 2011 sklenilo, da je ZUS-1 v neskladju z Ustavo, ker (evidenčni stavek): "Ureditev iz Zakona o upravnem sporu, ki tožniku ne daje na razpolago nobenega tožbenega zahtevka, s katerim bi dosegel sodno presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta, pomeni izvotlitev pravice do sodnega varstva. Zato je v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave. V neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave so tudi odločitve sodišč, ki temeljijo na ureditvi, ki ne zagotavlja sodne presoje zakonitosti upravnih aktov. S stališčem sodišč, da je sodno varstvo zoper morebitne kršitve človekovih pravic med upravnim postopkom zagotovljeno v rednem upravnem sporom, ni bilo poseženo v pravico do sodnega varstva." Oz. kot izhaja iz obrazložitve odločbe (15. točka), omejitev sodnega varstva le na čas trajanja obdobja v zvezi z uveljavljanim predmetom upravnega postopka pomeni, da naknadne sodne presoje zakonitosti zoper dokončno odločbo dejansko ni."Upravni spor je formalno sicer dopusten, vendar dejansko nikoli ni mogoča meritorna presoja zakonitosti odločbe. Iz prvega odstavka 157. člena Ustave izhaja, da je na upravnem področju zagotovljena sodna presoja zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij. Ureditev v ZUS-1, ki tožniku ne daje na razpolago nobenega tožbenega zahtevka, s katerim bi dosegel sodno presojo zakonitosti dokončnega upravnega akta, torej dejansko odvzema pravico do sodnega varstva. Taka zakonska ureditev pomeni izvotlitev pravice do sodnega varstva." Na podlagi te odločbe je bila sprejeta novela ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 109/2012), veljavna od januarja 2013, po kateri se lahko v upravnem sporu uveljavlja tudi ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba).

Kot izhaja iz opisa primera, je v zadevi ključno, da se je študijsko leto, v katerem bi lahko stranka črpala pravico oz. pravno korist (izjemnega vpisa v višji letnik), izteklo vzporedno s tekom dosedanjih postopkov, kjer je stranka izpodbijala zanjo neugodne odločitve. Glede na to dejstvo se praviloma res ne more zatrjevati, da bi se (lahko) strankin pravni položaj pred Upravnim ali Vrhovnim oz. tudi Ustavnim sodiščem izboljšal, niti potencialno. Sicer je možno, da bi stranka tudi topogledno pravni interes v danem položaju izkazala, kolikor bi izpostavila in obstaja v njeni osebni pravni sferi kaka druga pravna posledica, ki sledi iz priznane pravne koristi (izjemnega) vpisa v višji letnik. A to razmerje oz. učinek bi moralo imeti za izvirno ureditev po ZUS-1 oz. "klasično" oz. izpodojno tožbo na odpravo nezakonitosti neposreden pravni temelj z (izjemnim) vpisom v višji letnik (npr. socialni prejemki iz tega naslova) in obstajati že v času te zadeve (ne šele npr. bodočega morebitnega uveljavljanja odškodnine proti fakulteti ali kaj podobnega). Zgolj neobstoj statusa študenta zadevno leto pravnega interesa za izpodbojno tožbo tudi še ne izkazuje.

Dejstvo, da je stranka vmes izpolnila pogoje za zadevno pravno korist, se torej vpisala v želeni letnik, je de facto dodaten argument, zakaj pravnega interesa za izpodbijanje odločbe o zavrnitvi (izjemnega) vpisa v danem smislu ni videti, saj je uveljavljano bilo počrpano. Vendar reden vpis ni ista zadeva kot izjemen vpis, poleg tega je do vpisa v določen letnik prišlo z rednim vpisom eno leto kasneje, kot bi morda lahko prišlo z izjemnim vpisom.

Menimo, da bi tako sklepno v luči zadnje novele ZUS-1 v danem primeru stranka upravičeno zatrjevala pravni interes v kontekstu tožbenega zahtevka na ugotovitev, ne pa na odpravo zatrjevane kršitve (nezakonitega nepriznanja pravice do izjemnega vpisa v letu X). Če sodišče presodi, da je ugotovitvena tožba utemeljena, s sodbo (le) ugotovi, da je bil posameznik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih z nezakonitim upravnim aktom. Tožnik pri tem izpodbija akt posega, torej negativno odločbo prve stopnje, ne pa odločbo druge stopnje - slednja je le procesna predpostavka kot t. i. konfirmativni akt za sprožitev upravnega spora.

V konkretni zadevi pojasnjujemo, da pri odločanju o vpisu študenta v dve različni študijski leti ne gre za isto zadevo niti za isti akt, s katerim bi se odločalo, temveč dva ločena postopka in dve ločeni odločbi oz. posamična upravna akata. Enega se lahko izpodbija z izpodbojno tožbo, drugega pa z ugotovitveno po ZUS-1, toda spet v dveh ločenih sodnih zadevah oz. postopkih. V tem primeru torej kljub isti stranki in organu zaradi dveh različnih predmetov odločanja ne gre za kombinacijo sicer nezdružljivih zahtevkov po odpravi oz. le ugotovitvi nezakonitosti (istega) upravnega akta, temveč se lahko zahteva odprava ene odločbe (za tekoče leto) in ugotovitev nezakonitosti druge odločbe (za že minulo leto).