Organ je ugodil zahtevi stranke za priznanje pravice (npr. izplačilo subvencije najemnine). Zavezanec za izvrševanje pravice je drug javnopravni subjekt (npr. občina) kot stranka (upravičenec do subvencije), a odločba se po ustaljeni praksi vroča le stranki, ne pa zavezancu. Zavezanec je v enem od primerov pristojni organ za odločanje o pravici stranki po dveh mesecih od izdaje odločbe obvestil, da stranka vendar ne izpolnjuje pogojev za izvrševanje pravice. Kako naj postopa pristojni organ, ker odločba o priznanju pravice sploh ni bila vročena zavezancu?

Ali naj se odločba najprej vroči zavezanemu subjektu? Katero pravno sredstvo se naj sicer uporabi, saj so navedbe zavezanca o neupravičenem priznanju pravice stranke utemeljene? Kako ravnati, če organ, ki je zavezan izpolniti pravico, le-tega ne stori? Ali izvršbo lahko predlaga organ, ki je odločil v upravni zadevi, ali le upravičenec (stranka)?

V upravnem postopku se o materialni pravici, pravni koristi ali obveznosti kot predmetu postopka, odloča z upravnim aktom (upravno odločbo). Stranka lahko začne izvrševati priznano pravico ali pravno korist oziroma mora izpolniti naloženo obveznost, ko odločba postane izvršljiva. Pogoj za nastop izvršljivosti je njena vročitev, saj šele z vročitvijo nastanejo pravne posledice za stranko in organ (več v Jerovšek et al., 2004, ZUP s komentarjem, gl. komentar k 83. členu ZUP).

Po ZUP izvršljivost nastopi z dokončnostjo. Področni zakoni lahko nastop izvršljivosti uredijo tudi drugače, da nastane pred dokončnostjo (z vročitvijo ali celo pošiljanjem oziroma odpremo odločbe, kar je sicer ustavno sporno, ker stranka z odločitvijo sploh ni seznanjena – prim. 37.a člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Uradni list RS, št. 62/10 in novele), lahko tudi kasneje (s pravnomočnostjo).

Izvršljivost, vezana na dokončnost ali pravnomočnost odločbe, je pogojena z vročitvijo odločbe vsem (glavnim) strankam in ostalim udeležencem, ki imajo bistveno enake procesne pravice in obveznosti kot stranka. Poleg glavne stranke, o pravici ali pravni koristi oziroma obveznosti katere se odloča, so to tudi morebitni stranski udeleženci in zastopniki javnega interesa, ki v postopku varujejo svojo na zakon ali drugi predpis oprto osebno korist oziroma javni interes. Vezava izvršljivosti na dokončni ali pravnomočni učinek upravne odločbe torej samo po sebi predpostavlja najprej njeno vročitev vsem udeležencem postopka.

Po drugi strani pa vezava izvršljivosti na vročitev pomeni, da za njen nastop ni nujno odločilno, ali je odločba vročena vsem udeležencem postopka. Če je predmet upravnega odločanja javnopravna pravica, ki jo stranka uveljavlja nasproti državni ali lokalni oblasti, je namreč do nje upravičena v zakonitem (paricijskem) roku od njene vročitve, ne glede na to, kdaj je vročena morebitnim ostalim udeležencem postopka. Enako velja, če je predmet odločanja javnopravna obveznost, ki jo državna ali lokalna oblast naloži stranki, pa je izvršljivost vezana na vročitev; tudi v tem primeru velja, da mora zavezanec izpolniti obveznost v roku, ki začne teči od njegove vročitve, ne glede na vročitev ostalim udeleženem v postopku.

Kadar je za izpolnitev pravice glavne stranke pristojen drug oblastni organ, ki pri tem izvršuje svojo zakonito pristojnost, je predmet postopka še vedno le javnopravna pravica stranke, ne glede na to, da a contrario za zavezani organ to predstavlja obveznost izpolnitve. To ne pomeni, da ima za izpolnitev zavezani organ zaradi tega položaj stranke v postopku. Drugače bi bilo v primeru, če bi se v upravnem postopku odločalo o obveznosti, ki organu ne pritiče že na podlagi predpisov, ampak izključno na podlagi upravnega akta; v takem primeru bi to pomenilo, da pristojni organ v bistvu odloča o sporu med dvema strankama, a ena od njih je organ ali javnopravna skupnost (tipično občina), ki ima v takem primeru le položaj stranke, ki se v procesnih pravicah ne razlikuje od pravic druge stranke, npr. fizične ali pravne osebe, kjer prva od druge uveljavlja neko pravico. V obravnavanem primeru pa gre za klasično situacijo v upravnem postopku, kjer pristojni organ ugotavlja, ali je stranka upravičena do javnopravne pravice. Zato organ, ki je v okviru svojih zakonitih pristojnosti zavezan za izpolnitev oziroma izvršitev odločbe (npr. izplačilo sredstev), nima položaja (glavne oziroma pasivne) stranke, niti stranskega udeleženca, saj se z upravnim aktom ne odloča o njegovi pravici ali obveznosti, ker ta izhaja iz njegovih zakonitih pristojnosti. Prav tako odločitev ne vpliva na njegov pravni interes, saj zaradi zakonske obveznosti ta ni v ničemer prizadet. in ni nobenega razloga, da bi se tak organ postopka udeleževal kot zastopnik javnega interesa, saj to vlogo opravlja organ, ki odloča o predmetu postopka.

Praviloma v takih primerih upravni akt določa zgolj upravičenost stranke do javnopravne pravice, ne pa tudi načina njenega izvrševanja, saj je ta določen že v splošnem aktu (zakonu). Zato vročitev odločbe organu, ki naj jo izvrši, z vidika ZUP ni potrebna in ne vpliva na dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost. Ta zato tudi nima na voljo pravnih sredstev, s katerimi bi lahko izpodbijal odločitev (prim. legitimacijo za pritožbo po merilu posega v pravni položaj subjekta, prvi odstavek 229. člena ZUP). Seveda pa je zavezanca treba na primeren način pravočasno seznaniti z vsebino odločbe, ki jo mora izpolniti.

Področni zakoni položaj organov, ki so zavezani za izpolnitev odločbe, lahko urejajo tudi drugače, zato se temu primerno lahko spremeni dolžno postopanje organa. Po ZUPJS so na primer občine zavezane za izplačevanje nekaterih pravic iz javnih sredstev, tudi subvencij najemnin. Zakon jim omogoča vstop v postopek in pridobitev položaja stranke oziroma stranskega udeleženca, hkrati pa jim omejuje pravico do sodelovanja v postopku in pravico do pritožbe, saj z namenom zaščite osebnih podatkov upravičencev, predvideva da se z vsebino odločbe ne seznanijo, ampak le s podatki o višini denarnih sredstev, ki naj jih izplačajo upravičencem (podrobneje o tem v Kovač, P., Remic, M. v Pravna in socialna varnost uveljavljanja pravic iz javnih sredstev – izbrani upravnoprocesni problemi, Dnevi slovenske uprave 2012).

Kolikor področni zakon organom, ki so z zakonom zavezani za izpolnitev pravice glavne stranke, daje poseben položaj v postopku, morajo biti z odločitvijo seveda seznanjeni tako, da se jim odločba vroči, če eventuelno zakon ne določa drugačnega načina seznanitve (ta je nujna že zaradi siceršnjega izpolnjevanja obveznosti), in lahko vlagajo pravna sredstva. Zato je v vsakem primeru posebej treba ugotoviti, ali je bil zavezani organ na predpisan način seznanjen z odločitvijo.

Nadrejeno je torej treba upoštevati posebnosti veljavne področne ureditve in presoditi,
a) ali je za seznanitev potrebna vročitev tudi organu ali se ga lahko seznani na drug način (npr. preko informacijskega sistema ali s pisnim obvestilom) ter
b) ali je zavezan javnopravni organ/izacija legitimiran za vlaganje pravnih sredstev.
V odvisnosti od navedenega je treba presojati morebitno odločitev za naknadno vročitev in postopanje z vlogo kot pritožbo itd. V primerih, ko je zavezanec pravico že izvrševal, pa lahko v vsakem primeru vendar domnevamo, da je z odločitvijo seznanjen, zato (ponovna) vročitev ni potrebna.

Opozorilo organa, ki je normativno zavezan za izpolnitev pravice, da stranka ne izpolnjuje pogojev za priznanje, je pri tem ne glede na specifike področne zakonodaje o načinu izvrševanja priznane pravice nedvomno razlog, da pristojni organ po uradni dolžnosti preveri utemeljenost navedb in njihov vpliv na izvršljivo odločbo. Praviloma je naknadna ugotovitev napačnega dejanskega stanja, zaradi katerega je stranki bila priznana pravica, lahko razlog za pritožbo ali obnovo postopka, a je najprej treba razčistiti vprašanje, ali gre za a) nova (po izdaji odločbe) ali b) t. i. stara nova dejstva (260. člen ZUP, to so že pred izdajo odločbe določena dejstva. a šele po izdaji odločbe ugotovljeno, katera so bila resnična in popolna). Naknadna sprememba dejstev po izdaji odločbi je (lahko) razlog za razveljavitev odločbe tudi po področnem zakonu (t. i. neprava obnova, kot po ZUPJS), medtem ko ZUP za te primere ne določa izrednega pravnega sredstva. V danem primeru se zato obvestilo zavezanca ne šteje kot pritožba, ima pa pristojni organ za odločanje dolžnost preveriti navedbe in v primeru njihove utemeljenosti postopek obnoviti po uradni dolžnosti: a) po področnem zakonu, če ta tako določa za spremenjena dejstva po izdaji odločbe oziroma b) po ZUP (gl. 261. člen ZUP), če dejstva nepravilno ugotovljena že ob izdaji odločbe.

Če organ, ki je zavezan izpolniti pravico, le-tega ne stori, je treba uvesti postopek za njeno prisilno izpolnitev. Pravica stranke v tem primeru namreč predstavlja obveznost za drug organ, ki pa je le-ta ni prostovoljno izpolnil v predpisanem roku. Vprašanje pa je, ali mora postopek izvršbe sprožiti organ, ki je odločil v upravni zadevi, ali stranka? Odgovor je odvisen od tega, v čigavem interesu se je vodila upravna zadeva. Ker je šlo za odločitev o pravici, se je postopek vodil v interesu stranke, ne v javnem interesu. Glede na to je tudi izvršitev te pravice v interesu stranke in ne v javnem interesu. Posledično mora izvršbo predlagati stranka (tretji odstavek 286. člena ZUP). Predlog bo morala posredovati organu, ki je izdal odločbo. Ta bo ravnal po 290. členu ZUP in nato, ker gre za denarno obveznost, odločbo poslal v izterjavo na FURS (drugi odstavek 289. člena ZUP).

V sodni praksi je poznan primer, ko je upravni organ dovolil izvršbo brez formalnega predloga stranke. Ta napaka je bila po mnenju Vrhovnega sodišča nato ustrezno sanirana s tem, ko je upravičenec sodeloval pri izvršbi in tako izkazal interes za to, da se izvršba opravi (glej sodbo št. II Ips 125/94 z dne 13.9.1995 ). Vendar pa je razlika med tem primerom in našim primerom v tem, da v našem primeru ne gre za nedenarno obveznost, zato si je težko predstavljati, na kakšen način bi lahko v našem primeru stranka (upravičenec) sodelovala pri izterjavi denarne obveznosti – menimo, da za tako sodelovanje ni ne pravnih ne dejanskih možnosti.