Ali mora organ stranko v skladu s 67. členom ZUP pozvati, da odpravi pomanjkljivosti v vlogi, s katero umik zahteve veže na izpolnitev nekega pogoja, in poda nepogojno izjavo o umiku, če je pogoj, na katerega stranka veže svoj umik vloge, nejasen? O podobnem vprašanju pogojnega umika tožbe v pravdnem postopku je odločalo Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. Pdp 125/2004, v kateri je jasno izrazilo stališče, da mora biti izjava o umiku (tožbe) resna, jasna in izrecna in ne sme vsebovati niti rokov niti pogojev.

Ali mora organ analogno tudi po ZUP tako strankino razpolaganje z vlogo posebej zavreči s sklepom oziroma postopek ustaviti (če sprejme izjavo o umiku vloge) ali pa lahko zgolj v končni odločbi obrazloži, zakaj ni ustavil postopka na podlagi tako podane izjave, sploh če je iz okoliščin razvidno, da stranka verjetno s tovrstnimi vlogami postopek le zavlačuje?

Postopek se uvede po ZUP tudi na podlagi strankine zahteve. Kadar gre v celoti le za zadevo v interesu aktivne stranke, ki je zahtevo vložila - torej ne v javnem interesu ali interesu drugih, v postopek že vključenih nasprotnih strank, lahko stranka dispozitivno razpolaga z zahtevo še vse do dokončnega zaključka postopka. Dano zahtevo lahko stranka namreč umakne, pred izdajo prvostopenjske odločbe ali celo še med pritožbenim postopkom do vročitve drugostopenjske odločbe (134. člen ZUP). Če stranka zahtevo umakne, pa se s tem še ne odpove materialnopravnemu upravičenju, le uveljavljanju le tega v določenem momentu (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 290). Za isto zadevo, kot je zahtevo umaknila, lahko torej stranka zahtevo vloži ponovno, saj o stvari še ni bilo odločeno (prim. 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP), razen če področni predpis to dodatno omejuje, npr. z vezanostjo vložitve zahteve na določen materialni rok.

ZUP izrecno dopušča alternativni umik zahteve, a le glede njenega obsega. Stranka lahko umakne vlogo v celoti ali le delno. Zakon pa niti eksplicitno in še manj posredno ne daje podlage za pogojni ali časovno omejen ali kako drugače opredeljen umik. Posredne možnosti bi lahko ugotavljali z interpretacijo temeljnih načel ZUP, a iz teh, zlasti načel zakonitosti, varstva pravic strank in javne koristi ter ekonomičnosti (6. člen ZUP, 7. člen ZUP, 14. člen ZUP), izhaja obratno - naj se postopek vodi zakonito, čim hitreje, brez odlašanja oz. alterniranja. Podobno glede na temeljna načela denimo niti ni dopustno postopka prekiniti, čeprav bi tak predlog zaradi usklajevanja medsebojnih interesov podali nasprotni stranki v upravnem postopku. Zato menimo, da je pravilno v primeru pogojevanega umika tako zahtevo zavreči, saj ni dopustna. Ker pa gre za procesno dejanje oz. vsebino, se taka zahteva (o pogojnem umiku zahteve) zavrže s sklepom, z analogno uporabo 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, češ da stranka uveljavlja (procesno) pravico, ki ji je pravni red ne daje in zato ni upravna zadeva.

Umik zahteve je ena od vlog, zato zanjo veljajo splošna pravila o vlogi, tudi denimo o nepopolni ali nerazumljivi oz. nejasni vlogi (67. člen ZUP). Kolikor bi vloga o umiku zahteve bila dvoumna oz. taka, da se jo lahko razume na različne načine, pa takojšnje zavrženje ni na mestu, ampak se po 67. členu ZUP od vložnika zahteva, naj se v določenem roku izjasni, kaj uveljavlja glede na dopustne možnosti. Če odgovora v danem roku organ ne prejme, se prvotna zahteva (o umiku zahteve) zavrže, a v tem primeru na podlagi drugega odstavka 67. člena. Če pa stranka v odgovoru kljub pojasnilom organa v pozivu na razjasnitev, kaj je dovoljeno in kaj ne, vztraja pri pogojnem umiku, se njena zahteva (o umiku zahteve) zavrže po 1. točki prvega odstavka 129. člena, kot že navedeno. Šele če stranka poda jasen odgovor, da zahtevo umika brez pogojev, organ sledi zahtevi za umik zahteve in postopek ustavi s sklepom po 135. členu ZUP.

Na dano vlogo, tj. zahtevo o umiku zahteve, je torej treba "odgovoriti" s sklepom, ki jih ZUP posebej določa za različne položaje. Sklepi (o zavrženju/ustavitvi) so sicer izpodbojni, vendar pritožba zoper njih ne zadrži izvršitve, zato se matični postopek ob zavrženju zahteve za pogojni umik zahteve nadaljuje; za odločanje o procesnem zahtevku šele ob zaključku postopka z odločbo o glavni stvari, zaradi potrebe po čimprejšnji odločitvi ni videti utemeljenega razloga.

Naveden judikat, sklep VDS, Pdp 125/2004 z dne 20. 2. 2004, prav tako poudarja, da "pogojnega" umika tožbe (tu v delovnopravnem razmerju, kjer se podrejeno uporablja Zakon o pravdnem postopku) ni mogoče šteti za pravno veljavno izjavo o umiku tožbe. Tožba v pravdnem postopku je analogna zahtevi v upravnem postopku, čeprav se v prvem nujno pojavljata nasprotni toženec in tožnik, v upravni zadevi pa gre običajno le za eno stranko, katere pravni interes se sooča z javno koristjo. Analogija je zato možna, čeprav ne neposredno. Npr. v zadevnem sklepu sodišče ugotavlja, da je umik tožbe oblika poravnave med strankama, kar po ZUP za razmerje med stranko (kot "tožnikom") in organom (kot branikom javnega interesa in "tožencem") ne velja. Stališče sodišča v tej zadevi pa pride v poštev tudi v upravnem postopku, ko se navaja, da mora biti izjava o umiku resna, jasna in izrecna, brez rokov in pogojev, saj je ni mogoče preklicati (ni dovoljen "umik umika") niti izpodbijati zaradi napak volje, ker na njeni podlagi takoj nastanejo procesne posledice v zadevi. Prav tako je pomembno in za upravni postopek enako relevantno stališče sodišča, da se zato, ker zakon (ZPP oz. ZUP) ne pozna pogojnega umika, ne more kar samodejno šteti, da je pogojni umik nepogojni.

Zato umik ni dopusten, kolikor ga stranka pogojuje denimo z delitvijo stroškov postopka z nasprotno stranko. Glede slednjih tudi po ZUP velja, da jih mora stranka, ki je vložila zahtevo, pa jo umakne, kriti v celoti (gl. izrecno o tem šesti odstavek 114. člena ZUP). Umik zahteve s pogojem deljenega plačila stroškov postopka bi bil po ZUP sicer možen, a le kolikor bi v skladu z drugim odstavkom 134. člena ZUP nasprotna stranka s tem soglašala. V takem primeru bi organ moral umik zahteve "s pogojem delitve stroškov" poslati nasprotni stranki v privolitev in če ta to poda, se postopek ustavi po 135. členu ZUP, sicer pa pogojevan, a med nasprotnima strankama neusklajen umik zahteve zavrže po 129. členu ZUP.