Organ je na podlagi veljavnega predpisa v letu 2003 izdal odločbe, s katerimi je zavezancem na svojem območju naložil plačilo denarnih obveznosti (npr. komunalnega prispevka). Predpis je Ustavno sodišče razveljavilo in določilo, da zavezanci v določenem roku lahko zahtevajo vračilo že plačanih obveznosti. Možnost je izkoristil le del zavezancev. Predstavniški organ lokalne skupnosti (sicer v teh zadevah normodajalec) je zato sprejel sklep, s katerim je naložil obveznost vračila, skupaj s pripadajočimi obrestmi, še preostalim zavezancem. Postavlja se vprašanje, na kakšen način izvršiti tak sklep?

Predmet upravnega odločanja so materialne pravice, pravne koristi ali obveznosti, ki so določene z veljavnimi predpisi (gl. 1. in 2. člen ZUP). Organ v upravnem postopku zato lahko prizna samo tiste pravice in pravne koristi ter naloži obveznosti, ki imajo zakoniti temelj v veljavnem predpisu. Takšno ravnanje izhaja iz temeljnega načela zakonitosti (6. člen ZUP).

Kolikor predmet upravnega odločanja nima materialnega temelja, upravnega postopka sploh ni mogoče začeti. Zahtevo za priznanje pravice ali pravne koristi, ki nima zakonitega temelja, je zato treba zavreči na podlagi prve točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker stvar, o kateri naj se odloča, ni upravna zadeva. Kolikor bi organ, na primer po pomoti, začel postopek in priznal pravico ali pravno korist, oziroma naložil obveznost, ki nima zakonitega temelja, bi bila odločba nična po prvi točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj v takem primeru ni mogoče odločati v upravnem postopku.

Sklep predstavniškega organa (npr. občinskega sveta), ki nalaga vračilo plačanih obveznosti, je treba zato preizkusiti v smislu njegove normativne veljavnosti. Z drugimi besedami se preveri, ali se ga sploh lahko obravnava kot zavezujoč splošen in abstrakten predpis, ki nalaga oziroma daje podlago za uvedbo posamičnih postopkov po uradni dolžnosti in vračilo plačanih obveznosti. Da bi ta kat imel veljavo kot predpis oziroma temelj za izdajo konkretnih posamičnih odločba, je treba ugotoviti predvsem:

#ali ga je sprejel pristojni organ, ki ima po zakonu pooblastilo za urejanje tovrstnih upravnih razmerij,
#ali je bil splošni akt sprejet v predpisani obliki in po predpisanem postopku,
#ali je bil objavljen,
#ali oziroma kdaj je začel veljati (vacatio legis) in
#ali jasno in nedvoumno določa pravice strank oziroma obveznosti organa, o katerih naj se odloči v upravnem postopku (stvarna pristojnost je določena že s splošnimi predpisi, tudi ZUP, gl. 16. in 17. člen, zato morebitna odsotnost navedbe konkretnega organa za odločanje ni ovira).

Takšne presoje na podlagi razpoložljivih podatkov na tem mestu ni mogoče opraviti, je pa kakršnokoli nadaljnje postopanje odvisno prav od nje.

Če bo ugotovljeno, da ima sklep naravo predpisa, ki je že začel veljati, in ga je glede na normativno vsebino mogoče izvrševati (gl. zgoraj),ni nobenih zadržkov, da pristojni organ ne bi začel upravnih postopkov po uradni dolžnosti in odločil o vračilu že plačanih obveznosti. V skladu s procesnimi standardi po ZUP bi seveda moral ugotoviti vsa pravno relevantna dejstva (npr. tudi številke transakcijskih računov strank), zaradi varovanja pravic in pravnih koristi bi pred izdajo odločbe moral omogočiti sodelovanje strank v postopku (npr. seznanitev z izračunom obresti), izdati in vročiti upravno odločbo. Zgolj na podlagi splošnega akta pa priznanje posamičnih pravic ni samodejno oziroma načeloma ni možno (npr. sklenitev pogodbe ali neposredno vračilo sredstev brez predhodne odločbe), ampak je treba voditi upravni postopek.

Kolikor bo ugotovljeno, da sklepa ni mogoče šteti kot zavezujočega predpisa (ampak le kot akt poslovanja predstavniškega organa), mora naslovni organ v okviru svojih pristojnosti sklep obravnavati kot zavezo, da se v ustrezno normativno proceduro čimprej vloži splošni akt, ki bo omogočal zakonito povračilo plačanih obveznosti vsem upravičencem do vračila prek posamičnih upravnih postopkov.