Pred več leti je upravni organ izdal upravno odločbo po uradni dolžnosti (o nacionalizaciji), pri čemer je bil v zadevi zaradi nedosegljivosti oz. znanega bivališča stranki postavljen skrbnik. Odločba je bila vročena skrbniku in postala dokončna, pravnomočna in izvršljiva. Naknadno pa se je ugotovilo, da je bila stranka opredeljena napačno zaradi slučajne identičnosti z drugo osebo z istim imenom, medtem ko je bila navedena stranka v odločbi v času teka postopka že več deset let mrtva. Upravni organ bi tedaj sicer lahko ugotovil navedeno iz podatkov v zemljiški knjigi, pri čemer je bilo po eni od vpletenih oseb uvedeno dedovanje, dodatno pa je prišlo do zmede oz. napak glede vpisa lastništva delov premoženja in s tem legitimacije strank/e. Napake so bile odkrite šele nedavno, ko je eden izmed dedičev v arhivu to odločbo našel. Ali se lahko zadevna odločba zato danes izpodbija s kakim izrednim pravnim sredstvom po ZUP, zlasti ničnostjo ali odpravo po nadzorstveni pravici?

Da je oseba obravnavana kot stranka, mora biti po 42. členu ZUP in povezanih izpolnjenih več že formalnih predpostavk, med katerimi je tudi pravna osebnost oz. sposobnost kot (pravni) "obstoj" te osebe. Za fizične osebe velja, da jim je pravna sposobnost priznana od rojstva do smrti (več Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 86-88, 146-147).

Kolikor bi bila odločba izdana stranki, ki je npr. že pokojna, bi bila taka odločba lahko tudi nična (po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP), vendar le v zadevah, ko se postopek vodi na strankino iniciativo (zahtevo) oz. z njenim privoljenjem, ne pa v postopkih po uradni dolžnosti.

A v zadevnem položaju glede na navedena dejstva legitimacija stranke po naši oceni ni napaka pristojnega upravnega organa, saj je razbrati, da se je oprl na podatke v uradni evidenci. Legitimacijo in s tem lastnost stranke namreč določa v postopkih v zvezi z nepremičninami uradno opredeljeno stvarnopravno upravičenje po vpisu v zemljiški knjigi. Nadalje je za predmetni postopek bistveno, da se je javni interes in tako ratio postopka po materialnem predpisu opredelil glede na lastništvo premoženja, zato se kot stranka šteje katerikoli lastnik. Bistveno je, kdo je lastnik, šele drugotno, za katero osebo poimensko gre. Z drugimi besedami: če je za premoženje X opredeljena kot lastnik A in je predmet upravnega postopka po področnem zakonu X, tedaj nastopa kot legitimirana oseba A.

Menimo, da pa v tem primeru ne gre niti za napačno uporabo materialnega prava niti procesne napake za odpravo odločbe po prvem odstavku 274. člena ZUP, ampak naknadno ugotovljena dejstva glede lastnosti stranke oz. pogojev za njeno obveznost (oz. upravičenje) po upravni odločbi. Kolikor je bodisi pri tedanjem vpisu v uradni evidenci bodisi z naknadnimi sklepi v zapuščinskih postopkih prišlo do spremembe stvarne legitimacije (v odločbi zavezane) stranke, bi lahko kvečjemu postopek obnovili (po 3. oz. 4. točki 260. člena ZUP v povezavi s 147. členom ZUP v smislu nove določitve dedičev po sodišču, pri čemer bi ugotavljanje okoliščin glede lastništva šteli kot pogoj in ne procesno predpostavko za tek upravne zadeve, kar niti v teoriji niti judikaturi ni jasno razmejeno, prim. Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 176).

Toda glede na opis vseh okoliščin primera menimo, da niti obnova postopka oz. zgoraj omenjena ničnost ne bi prišla v poštev, ker je že izvorno upravni organ v zadevi določil skrbnika. Skrbnik deluje oz. bi moral v interesu (katerekoli) stranke in ima kot zakoniti zastopnik njeno celotno upravičenje (prim. 49. člen ZUP in smiselno 47. člen ZUP ). Zato so njegova dejanja oz. dejanja organa napram skrbniku, tudi vročitev odločbe in s tem njena izvršljivost, dokončnost in pravnomočnost, oz. "veljavnost" merodajna.