V postopku izdaje dovoljenja je bilo ugotovljeno, da se o obstoju pravno relevantnega dejstva (npr. o lastninski pravici na nepremičnini) vodi sodni postopek. Ali je treba postopek prekiniti, pred tem pa stranko o tem seznaniti?

Kako postopati glede pridobitve izjave stranke, če med postopkom (ugotavljanje stalnega prebivališča) organ pridobi podatke, na podlagi katerih sklepa, da je oseba umrla (npr. da gre za dejstva, iz katerih gre sklepati, da so izpolnjeni pogoji za razglasitev osebe za mrtvo)?

Ugotovitev dejanskega stanja upravne zadeve je ena od predpostavk za izdajo zakonite upravne odločbe. Organ mora z gotovostjo ugotoviti vsa dejstva, od katerih je odvisna skladnost konkretnega z zakonskim dejanskim stanom (prim. 8. člen in 140. člen ZUP). Kolikor se v ugotovitvenem postopku naleti na vprašanje, od katerega je odvisno dejansko stanje, pa njegova rešitev predstavlja samostojno pravno celoto, ker se o njegovi rešitvi lahko odloča v samostojnem pravnem postopku (praviloma pred drugim organom ali sodiščem), govorimo o obstoju predhodnega vprašanja. V zvezi z njegovo rešitvijo ima organ možnost prekinitve postopka, do nastopa dokončnosti ali pravnomočnosti konkretne odločitve pristojnega organa ali sodišča, kot tudi da predhodno vprašanje reši sam v okviru in za potrebe konkretnega upravnega postopka, v katerem se je vprašanje pojavilo. Izjeme morajo biti določene z zakonom, npr. po ZUP se postopek vedno prekine, če se predhodno vprašanje nanaša na obstoj zakonske zveze, ugotovitev očetovstva ali obstoj kaznivega dejanja (148. člen ZUP).

Pri odločitvi za prekinitev ali samostojno reševanje mora organ vedno upoštevati posledice ene ali druge odločitve, tako za interes stranke, kot tudi za javni interes (prim. 7. člen ZUP): upravičeno pričakovanje stranke po čimprejšnji izdaje zakonite odločbe in na drugi strani preprečitev škodljivih posledic za stranko in druge udeležence, kot tudi javni interes. Ko organ s sklepom prekine postopek zaradi razrešitve predhodnega vprašanja, je posledica tega, da prenehajo teči vsi roki (153. člen ZUP), pomembno je, da preneha teči tudi rok za izdajo odločbe (222. člen ZUP, UPRS Sklep I U 795/2018-17 z dne 5. 11. 2020).

Ugotovitev organa, da o pravno relevantnem dejstvu (npr. lastninski pravici na nepremičnini) že teče sodni spor, je zanesljiv znak, da je dejansko stanje upravne zadeve lahko sporno, kot tudi da odločitev lahko vpliva na pravno korist (vsaj še) udeleženca v sodnem sporu. Slednje glede na 43. in 143. člen ZUP pomeni, da mora udeležencu v sodnem sporu omogočiti vstop v postopek kot stranskemu udeležencu. Zato ga mora seznaniti z začetkom in predmetom upravnega postopka ter možnostjo vstopa vanj, ki jo mora izraziti v določenem roku, najkasneje do izdaje odločbe na prvi stopnji, saj v nasprotnem izgubi pravico do pravnega sredstva (o podrobnostih o tem gl. primere o stranski udeležbi in s tem povezano obveznostjo organa.

Ne glede na to, ali bo udeleženec v sodnem sporu sprejel položaj stranskega udeleženca, je v konkretni upravni zadevi treba z gotovostjo razčistiti, kakšno je resnično dejansko stanje glede pravno relevantnega dejstva. Pri tem je treba upoštevati vse okoliščine primera. Zato je koristno, da se o ugotovitvi organa seznani in izjavi stranka. Ni namreč mogoče vnaprej reči, da bi vsak sodni spor vplival na dejansko stanje upravne zadeve, zaradi česar bi organ lahko napačno štel, da je naletel na predhodno vprašanje. Morebitna ugotovitev, da gre za predhodno vprašanje, bi se lahko izkazala kot preuranjena, kar bi imel za posledico nezakonitost sklepa o prekinitvi in s tem povezan pritožbeni postopek, ali izvedbo ugotovitvenih in dokaznih dejanj, ki niso potrebni, oboje pa bi podaljšalo postopek odločanja o upravni zadevi. Zato seznanitev strank z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki odkazuje na mogoče predhodno vprašanje, ocenjujemo kot potrebno za nadaljnjo odločitev, ali postopek prekiniti zaradi rešitve predhodnega vprašanja pred sodiščem.

Kadar organ med postopkom pridobi informacije, ki z verjetnostjo kažejo na dejstvo, da je oseba, za katero se vodi postopek (npr. ugotavljanja stalnega prebivališča po uradni dolžnosti), umrla, organ na državno tožilstvo poda pobudo za začetek postopka za razglasitev pogrešanca za mrtvega. Dokazi, ki naj bi navajali na to, da je verjetno, da oseba ni več živa, se morajo nanašati na opredeljene zakonske pogoje za razglasitev pogrešanca za mrtvo osebo (123. člen Zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 16/19)). Sklepanje na podlagi takšnih podatkov, s katerimi razpolaga organ, da je oseba umrla, pomeni, da v postopku ni mogoče pridobiti njene izjave, saj če bi jo lahko, bi organ lahko zaključil postopek (v tem primeru ugotavljanja prebivališča). Če se organ odloči za prekinitev postopka, ni smiselno niti potrebno (fiktivno) pozivati stranko, da se pred izdajo sklepa izreče, saj stranka domnevno ni več živeča. Za nadaljevanje postopka in končno odločitev je tako treba ugotoviti, ali je oseba sploh živa in kot taka nosilka pravic in obveznosti.

Sklepanje, da je oseba mrtva, je lahko razlog, da se postopek ustavi, ker za nadaljevanje ni več potrebe (50. člen ZUP). Če je organ presodil, da podatki, s katerimi razpolaga, terjajo začetek postopka za razglasitev pogrešanca za mrtvega, je očitno to dejstvo znano, zato bi lahko šteli, da je razčiščeno tudi v postopku, ki ga vodi organ in prekinjanje postopka ni potrebno in tudi ne ekonomično, poleg tega gre za vprašanje dejstev in ne pravno vprašanje. Zato bi bilo pravzaprav sporno, ali gre pri vprašanju smrti sploh za predhodno vprašanje, namreč vprašanje obstoja oziroma pravne sposobnosti stranke (42. člen ZUP) praviloma ni pravno vprašanje, ampak dejansko. Za to, da je nekdo mrtev, ni potreben pravni akt, niti vpis smrti v matični register, temveč zanesljivi podatki.