Upravni organ A je po področnem zakonu pristojen za izdajo odločbe o pravici stranke (izda dovoljenje), a pred tem mora pridobiti soglasje organa B. V danem primeru pa je organ A glede zahteve stranke tej sporočil, brez izdaje upravnega akta, da ne bo vodil postopka izdaje dovoljenja, češ da to glede na tip okoliščin v tem primeru ni potrebno. Kljub temu pa stranka želi pridobiti soglasje organa B. Kako naj postopa organ B, če je prejel vlogo (za izdajo dovoljenja), ki bi morala sicer biti vložena pri organu A?

V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) organi v upravnem postopku odločajo o materialnih pravicah, pravnih koristih in obveznostih, ki in kot so v času odločanja določeni s (področnimi) zakoni. Odločanje o pravicah, pravnih koristih in obveznostih zakon opredeljuje kot upravno zadevo (2. člen ZUP), o kateri se vodi in odloča v upravnem postopku. Slednje je zato osnovna procesna predpostavka za začetek vsakega upravnega postopka (gl. 1. točko prvega odstavka129. člena ZUP). Prekoračitev teh pravil nima za posledico »zgolj« izpodbojnosti odločitve, ampak so s tem izpolnjeni celo zakonski znaki ničnosti (prva točka prvega odstavka 279. člen ZUP, kar kaže pomen teh pravil oz. hude posledice njihovega nespoštovanja, saj je ničnost oblika sanacije najhujših napak v postopku (prim. Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 224).

Kadar stranka uveljavlja pravico ali pravno korist, mora torej pristojni organ (A) o njeni zahtevi odločiti na zakonit način. Kolikor uveljavljana pravica ali pravna korist nimata materialnopravnega temelja, pa je zahtevek treba zavreči (po 129. členu ZUP, gl. prejšnji odstavek), sicer pa o njegovi upravičenosti sprejeti vsebinsko odločitev, torej o zahtevku z odločbo ugoditi ali ga zavrniti. Zato ni pravilno, da bi organ zahtevek stranke "rešil" na način, da jo (pisno ali ustno) obvesti, da o njem ne bo odločal, češ da to ni potrebno.

A čeprav je organ A ravnal nepravilno, tega ne more sanirati organ B, tako da bi v imenu oblasti kot celote stranki zagotovil obravnavo njene zahteve. Ne glede na nezakonitost postopanja po organu A z neizdajo sklepa (ali odločbe) stranka namreč nima aktivne (stvarne) legitimacije, da bi od (drugega) organa, ki je sicer po področnem zakonu v postopku pristojen dati le akcesorno soglasje ali mnenje (tukaj organ B), naknadno uspešno zahtevala izdajo slednjega. Tudi v takšnem primeru gre za pomanjkanje temeljne procesne predpostavke upravnega odločanja, ki je v absolutni nepristojnosti organa (B), da odloča v neupravnih zadevah (oz. izdaja samo akcesorna soglasja).

Organ B mora zato strankino zahtevo praviloma odstopiti organu A,organ A pa s posamičnim upravnim aktom zahtevo zavreči (s sklepom), če presodi, da stranka želi dovoljenje za nekaj, česar področni zakon ne predvideva, oz. v primeru uvedbe postopka ob izpolnjenih procesnih predpostavkah pridobiti mnenje organa B in zahtevo nato zavrniti ali ji ugoditi (z odločbo). Če iz zahteve izhaja, da je zahtevek zgolj vložen pri nepristojnem organu, a gre za upravno zadevo, ga je tako treba odstopiti pristojnemu (gl. 65. člen ZUP).

Kolikor pa je iz strankine zahteve, vložene pri organu B, povsem nedvoumno, da stranka želi od organa B le in samo (sicer akcesorno) soglasje, ker ji organ A pač njene zahteve ni vzel v obravnavo (se pravi, stranka enoznačno jasno od organa B zahteva samo izdajo soglasja, ne osnovnega dovoljenja), tedaj bo organ B strankino zahtevo zavrgel, sklicujoč se na 129. člen ZUP. Pristojni organ mora torej pred izdajo sklepa o zavrženju pretehtati, ali stranka uveljavlja zahtevek do pravice (soglasja), ki ji je materialno pravo ne določa, saj se soglasje izdaja le znotraj postopka izdaje dovoljenja s strani organa A. Če pa bi lahko razbrali, da stranka v zahtevi, vloženi pri organu B le (ponovno) uveljavlja osnovnega zahtevka (dovoljenja), vendar je vlogo vložila pri nepristojnem organu (pri organu soglasodajalcu, namesto pri odločujočem), tedaj se strankina zahteva na zavrže, ampak odstopi organu A. Zavrženje na temelju neupravne zadeve po organu B je zato zakonito le, če je zahtevek stranke povsem nedvoumen, da želi doseči izdajo samostojnega soglasja, čeprav zakon tega ne določa.

Kolikor zahtevek do te mere ni jasen, da se ne da ugotoviti, kakšna pravica se sploh uveljavlja, je pred nadaljnjim postopanjem treba pozvati stranko, da se o tem izreče (gl. 66. in 67. člen ZUP). Opozorilo je v duhu načela varstva pravic stranke treba opremiti še s pojasnilom, katere pravice stranka lahko uveljavlja. Glede na strankin odziv, se nato njeno zahtevo bodisi odstopi organu A (če želi dovoljenje) ali zavrže (če želi samostojno soglasje, ki se izdaja le kot akcesorno).