V postopku, začetem po uradni dolžnosti, je stranka z vlogo zahtevala izdajo sklepa o prekinitvi postopka, ker je bil zoper njo uveden postopek osebnega stečaja. Kako naj postopa organ, ker ZUP ne določa, da bi stranka lahko zahtevala prekinitev postopka v takem primeru?

Prekinitev postopka je procesni institut, ki omogoča, da zaradi zakonitih razlogov postopek miruje. V času prekinitve se ne izvajajo procesne aktivnosti, prav tako ne teče rok za izdajo odločbe, niti morebitni drugi roki. Takšno stanje traja, dokler razlogi za prekinitev ne prenehajo.

ZUP razloge za prekinitev postopka določa v prvem odstavku 153. člena ZUP, to so: smrt ali izguba procesne sposobnosti stranke oziroma njenega zakonitega zastopnika, uvedba stečajnega postopka ali reševanje predhodnega vprašanja. Skupna navedenim razlogom je obveznost organa, da zaradi razlogov na strani stranke postopek prekine, ker bi v primeru nadaljevanja procesno (v primeru smrti tudi pravno) nesposobna stranka ne mogla varovati svojih pravic in pravnih koristi. Zato mora v takih primerih, po uradni dolžnost, izdati sklep ob ugotovitvi razlogov za prekinitev oziroma o prekinitvi postopka.

Stranka ali drug udeleženec organ na to lahko opozori, ne more pa z uspehom zahtevati prekinitve, saj zakon takšne pravice ne daje. Morebiten takšen zahtevek je zato treba zavreči, s smiselno rabo 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

Uvedba stečajnega postopka, kot razloga za prekinitev postopka, je vezana na prenehanje položaja dotedanjega zakonitega zastopnika pravne osebe in določitve novega, to je stečajnega upravitelja. Ker pravna oseba, zoper katero je s pravnomočnim sklepom sodišča uveden stečajni postopek, do postavitve stečajnega upravitelja, nima zakonitega zastopnika, preko katerega bi se izražala njena volja, je to razlog za prekinitev oziroma mirovanje postopka. To velja tudi v primeru, če pravno osebo v stečaju na podlagi pooblastila zakonitega zastopnika zastopa pooblaščenec, kljub temu da pooblastilo zaradi uvedbe stečajnega postopka in posledične zamenjave zakonitega zastopnika ne preneha niti samo po sebi (ipso facto) niti na podlagi zakona (ipso iure), ampak ga lahko prekliče le nov zakoniti zastopnik.

Obravnavana prekinitev postopka, zaradi stečaja po naravi stvari, pride v obzir praviloma ob uvedbi stečajnega postopka zoper pravno osebo, zgolj izjemoma v primeru uvedbe osebnega stečaja zoper fizično osebo.

Uvedba osebnega stečaja ima za posledico omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika, saj po pravnomočnosti sklepa o uvedbi stečajnega postopka more več samostojno opravljati pravnih poslov ali dejanj, s katerimi bi razpolagal s svojim premoženjem, brez soglasja sodišča ne more najemati kredita, posojila, dati poroštva, se odpovedati dediščini in drugim premoženjskih pravicam (gl. 386. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Uradni list RS, št. 176/21). Omejitev poslovne sposobnosti zaradi uvedbe postopka osebnega stečaja postopka zato ne vpliva na upravne postopke, kjer predmet postopka ni omejen na razpolaganje s premoženjem. V takih primerih ni nobenega vsebinskega niti formalnega razloga za prekinitev, saj se fizična oseba kot stranka lahko še naprej udeležuje postopka in z za organ zavezujočimi izjavami volje pravno veljavno varuje svoje pravice ali pravne koristi.

Uvedbe osebnega stečaja (v primeru fizične osebe) pa bi lahko vplivala na tek upravnega postopka oziroma izvedbo nekaterih procesnih dejanj, če bi upravitelj odstopil od pogodb o odplačnem zastopanju (npr. zastopanju stranke preko odvetnika), saj bi v tem delu moral šteti kot odločilno voljo odločitev zakonitega zastopnika. Prav tako bi uvedbe osebnega stečaja pomenila, da morebitnih izjav o odpovedi povračil stroškov postopka ne more dajati oseba, zoper katero je uveden osebni stečaj, saj ne bi imele pravnega učinka.