Kako lahko slepa oz. slabovidna oseba ureja pravico do komunikacije po ZUP in na kakšen način je organ dolžan po Zakonu o izenačevanju možnosti invalidov zagotoviti vročanje pisanj v ustrezni tehniki?

Jezik v postopku in občevanje pred upravnimi organi in strankami urejajo 62. člen ZUP in nadaljnji členi, sicer pa je pravica do uporabe svojega jezika in pisave posamezniku zagotovljena že v 62. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33I/91-I in novele).

Sedmi odstavek 62. člena ZUP podrobneje ureja komunikacijo tistih strank v upravnih postopkih, ki bodisi ne morejo uporabljati jezika bodisi ga ne znajo. Ta določba predstavlja pravno podlago za občevanje slepih in slabovidnih oseb v upravnih postopkih in je z vidika enakega obravnavanja pravic strank pomanjkljiva, saj ne ureja pravice slepih in slabovidnih oseb do dostopa do pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v zanje zaznavni obliki (npr. v Braillovi pisavi). ZUP sicer določa, da imajo stranke, ki jezika, v katerem teče postopek, zaradi invalidnosti ne morejo uporabljati, pravico spremljati potek postopka po tolmaču, pri čemer jih mora o tem organ obvestiti. Vendar naj bi po 113. členu ZUP in 115. členu ZUP v takšnem primeru vsaka stranka predhodno sama trpela svoje stroške, kar je sporno, saj so invalidi po omenjeni določbi ZUP že tako ali tako v depriviligiranem položaju.

Ureditev splošnega upravnega postopka pred uveljavitvijo ZIMI decembra 2010 slepim in slabovidnim osebam, kljub temu da gre za objektivno zapostavljeno družbeno skupino, ni zagotavljala potrebnih prilagoditev, ki bi jim omogočale enakopravno uresničevanje njihove pravice do poštenega obravnavanja v postopku, kot to določa že slovenska ustavna ureditev v 22. členu (enako varstvo pravic). ZUP ne ureja pravice slepih oseb do prepisa pisanj ter pisnih vlog strank in drugih udeležencev v postopku v Braillovo pisavo, temveč udeležencem zagotavlja le pravico do uporabe svojega jezika na narokih in ob drugih ustnih procesnih dejanjih. Pisne vloge naj bi tako slepe in slabovidne osebe razumele izključno s pomočjo tretjih oseb (torej preko pooblaščencev). S tega vidika je bila invalidna stranka v postopku v neenakopravnem položaju, kljub temu da jo v postopku zastopa pooblaščeni odvetnik, saj ji institut pooblaščenega zastopanja ne more zagotoviti enakopravnega položaja pri uresničevanju pravic v postopku. Če bi se od slepe osebe zahtevalo, da uveljavlja svoje pravice po pooblaščencu, to namreč zanjo (tudi če bi ji bilo takšno zastopanje zagotovljeno na stroške države) ne bi pomenilo posebne ugodnosti, ampak diskriminacijo, saj svojih pravic v postopku ne bi mogla uveljavljati pod enakimi pogoji kot drugi (ki imajo možnost svobodne izbire). Stranki je v vsakem upravnem postopku treba zagotoviti enake možnosti pri seznanitvi s procesnim gradivom, pri predstavitvi njenih stališč, vključno z dokazi, in pri obrambi pred navedbami nasprotne stranke ter ji zagotoviti aktivno vlogo v postopku. Načelo enakosti pa prepoveduje diskriminacijo pri zagotavljanju, uresničevanju oziroma varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ne glede na posameznikove osebne okoliščine.

Zato je bil sprejet Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI, Ur. l. RS, št. 94/2010). ZIMI velja kot dopolnilo k 62. členu ZUP. Zlasti v 7. členu določa, da ne glede na tip postopka, kot ga sicer določa področno procesno pravo, imajo slepi slabovidni ali gluhoslepi pravico, da sami predložijo vsa pisanja oziroma se jim v vseh postopkih pred državnimi organi, organi samoupravne lokalne skupnosti, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe zagotovijo dostop do vseh pisanj v postopku v njim razumljivi obliki, na njim optimalen način (npr. izdaja aktov v brajici).

Pravica v postopkih se po ZIMI zagotovi na način, ki ga izbere slepi, slabovidni ali gluhoslepi sam, zlasti pa s prilagojenimi tehnikami pisanja in branja za slepe, slabovidne ali gluhoslepe, kot npr. brajico, povečanim črnim tiskom, zvokom, elektronsko obliko. Gre za zavezo organov, ki morajo tem osebam zagotoviti navedeno pravico v smislu pozitivne diskriminacije po uradni dolžnosti in iz proračuna Republike Slovenije.