Upravni organ je prejel zahtevek stranke za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, pri čemer gre za davčni postopek, ko se pri tem institutu uporablja posebno ureditev po 90. členu ZDavP-2. ZDavP-2 določa v 90. členu, da se odločba med drugim odpravi, če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek.

Zakon stranko izrecno legitimira za podajo zahtevka. A pristojni organ je ugotovil, da odločbe v konkretnem primeru ni treba spremeniti oz. odpraviti oz. za to ne obstajajo zakonski znaki, zato naj bi se zahtevek zavrnil.

Stranka pa zahteva, kot izhaja iz opisa zahtevka/primera, odpravo odločbe zaradi upravnega spora, ki ga je sprožila druga stranka v skoraj identični zadevi in je bil za stranko ugodno rešen. Ali obstaja pravna podlaga za odpravo odločbe v danem primeru, torej zaradi sklica na za drugo stranko ugodno rešen upravni spor (kot zatrjuje nekaj davčnih strokovnjakov)?

Odločba mora biti zakonita (120. člen Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in novele) in 6. člen ZUP), da bi bila potrjena v morebitnih postopkih preverjanja zakonitosti, od pritožbenega do postopka z izrednimi pravnimi sredstvi ali sodne presoje v upravnem ali drugem podobnem postopku.

Toda poseg v že izdane (strankam vročene) odločbe se lahko izvrši zaradi pravne varnosti le na zakonsko predpisan način, torej po pravilih rabe pravnih sredstev in sodnega nadzora (gl. več v Šturm, L. (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije – Dopolnitev A, 2011, str. 392 in nasl., komentar k 25. in 157. ter 158. členu Ustave). Npr. po nadzorstveni pravici se poseže v odločbo, če poseben zakon ne določa drugače, le iz razlogov, navedenih v 274. členu ZUP, in po pooblaščenih udeležencih postopka in v danih rokih - kot velja za vsa pravna sredstva oz. posege.

V danem primeru ne pride v poštev le splošna procesna zakonodaja, ampak so nadrejeno ZUP merodajne posebne določbe Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS, št. 13/11 in novele). Ta zakon ureja več pravnih sredstev, čeprav se uporablja podrejeno tudi ZUP, tako da se v davčnih zadevah lahko uporabi skupaj sedem različnih izrednih pravnih sredstev: pet po ZUP (pri čemer sta nekoliko drugače urejena v 88. in 89. členu ZDavP-2 nadzorstvena pravica in obnova postopka), eno po Zakonu o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 64/07) (več Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2019, str. 228) ter eno specialno davčno sredstvo.

Če gre za odločanje po 90. členu ZDavP-2, ki ureja specifično pravno sredstvo "posebni primeri odprave, razveljavitve in spremembe" (90. člen ZDavP-2), pa ne gre za isti položaj, kot bi šlo pri zahtevku za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (88. člen ZDavP-2 in 274. in nasl. členi ZUP), kar mora organ ločevati, čeprav se v obeh primerih lahko odločba odpravi, a po drugih pogojih (rokih, razlogih itd.). Analogno velja za upravni spor ali drug sodni postopek. Odločba se lahko spremeni (npr. odpravi) samo po določbah zakona, ki ureja določeno pravno sredstvo ali sodni nadzor, česar se ne sme zamenjevati. Če je torej stranka zahtevala odpravo odločbe prek določenega pravnega sredstva A (npr. po 90. členu ZDavP-2), se mora zahtevo obravnavati le po določbah zakona, ki predpisuje pravno sredstvo A, ne pa le tega uporabiti ob razlogih, ko se eventualno (isto) odločbo (lahko) odpravi v drugem postopku, s pravnim sredstvom ali postopkom B.
Po 90. členu ZDavP-2 se lahko odločbo "odpravi, razveljavi oziroma spremeni le za davčno obdobje, na katero se prvotna odločba nanaša. Če spremenjena davčna obveznost vpliva tudi na davčno obveznost v davčnih obdobjih, ki sledijo davčnemu obdobju, na katero se odprava, razveljavitev ali sprememba odločbe nanašajo, davčni organ v novi odločbi odloči tudi o spremembi davčne obveznosti v teh davčnih obdobjih. Če so odprava, razveljavitev oziroma sprememba odločbe posledica očitnih napak zavezanca za davek, zavezancu za davek ne pripadajo obresti". (podr. v Jerovšek, Simič in Škof (ur.), ZDavP-2 s komentarjem, 2008).


Neposredno torej razlog za ugoditev stranki v tem položaju oz. za katerokoli pravno sredstvo nikakor ne more biti odprava odločitve iste vrste drugi stranki, niti pred sodiščem niti upravnim organom (čeprav v t. i. enaki zadevi, torej po istih pravilih in ob istih merodajnih dejanskih okoliščinah). V Republiki Sloveniji nasploh ne poznamo t. i. precedenčnega (u)pravnega sistema, ko bi odločitev sodišča ali drugega organa v zadevi X zavezovala pristojen organ v zadevi Y, čeprav bi šlo za istovrstni predmet postopka.

Če je sodišče v upravnem sporu s sodbo odpravilo upravni akt in toženi stranki naložilo, da mora pri ponovnem odločanju upoštevati stališča, ki se tičejo postopka in da je organ vezan na pravno mnenje sodišča iz njegove sodbe (četrti in peti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 in novele)), to organ zavezuje le v konkretni zadevi, ne pa v ostalih. Še najmanj bi zato neposredno uporabili neko izredno pravno sredstvo, s katerim bi popravili napake v ostalih zadevah.


Le posredno pa se lahko zgodi, da prek izida sodnega (ali upravnega) postopka pristojni organ spozna, da je tudi v drugih istovrstnih zadevah napačno tolmačil predpise ali razlagal neko okoliščino, zaradi česar pa še vedno v vsaki zadevi posebej presoja zakonitost sam po načelu samostojnosti (120. člen Ustave RS in 10. člen ZUP).

Pravno zavezujočo razlago pomena zakonske norme za upravni organ v drugih zadevah lahko sprejme zgolj normodajni organ, ko gre za npr. obvezno razlago zakona.

Kot nakazano, pa se lahko pravno sredstvo po 90. členu ZDavP-2 uporabi, če organ ugotovi pravnomočno previsoko obveznost, ne glede na to, kateri indici oz. dokazila k temu privedejo. Bistveno je, da se napaka, če gre za ustrezne pooblaščene osebe v postopku, delovanje v rokih itd., popravi (odločba odpravi, razveljavi ali spremeni). Posredno, v praksi verjetno izjemno redko, je tako lahko tudi stališče sodišča v zadevi X, če gre za isti pravni in enak ali podoben dejanski stan kot v zadevi Y, podlaga, ko bi v zadevi Y organ v odločbo posegel po 90. členu ZDavP-2, če je tudi tu ocenil, da je bila storjena napaka glede na argumente iz zadeve X. A pri tem nikoli ne gre za samodejno postopanje, pač pa mora organ samostojno preceniti vsako zadevo posebej, ali gre sploh za istovrstno situacijo in ali gre za določen izpodbojni razlog (npr. očitna napaka s posledico previsoke odmere davka).