Organ je prejel zahtevo za zamenjavo dovoljenja kot upravne odločbe, zaradi izteka veljavnosti. V postopku je bilo ugotovljeno, da stranka ne izpolnjuje materialnih pogojev za (ponovno) izdajo. Ker je neizdaja dovoljenja vezana na uvedbo dodatnega postopka za odvzem predmetov (npr. orožja), je vprašanje, ali organ lahko o obeh zadevah odloči v istem postopku z izdajo enega upravnega akta?

Na temelju načela zakonitosti (6. člen ZUP), varstva pravic strank in javnih koristi (7. člen ZUP) ter načela ekonomičnosti (14. člen ZUP) mora organ postopek voditi hitro, da stranke čim lažje zavarujejo svoje pravice in pravne koristi, pri tem pa se jim zagotavljajo vsa procesna jamstva (pravice), ki jih gredo v postopku.

Kot izraz načela ekonomičnosti je z ZUP omogočena tudi združitev več upravnih zadev in njihova obravnava v enem postopku, kar posledično pomeni tudi izdajo ene odločbe o več materialnih zahtevkih oziroma o več materialnih pravicah in obveznostih. Vendar morajo biti za to izpolnjeni naslednji pogoji: vse upravne zadeve, ki naj se združijo, se morajo nanašati na isto ali podobno dejansko stanje, isto pravno podlago in (stvarno ter krajevno) pristojnost istega organa, pri tem pa ni pomembno, ali gre za pravice ali obveznosti ene ali več strank (gl. 130. člen ZUP). Z združitvijo več zadev in njihovo obravnavo v istem postopku se omogoča organu, da ugotovitvena in dokazna dejanja v postopku opravi zgolj enkrat, ker bi jih sicer praviloma moral ponavljati. Zato je v več upravnih zadevah mogoče odločiti prej, kot če bi se obravnavale ločeno, neodvisno druga od druge, stranki(am) in organu pa bi nastali nepotrebni stroški (prim. Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 148-9).

Zgoraj omenjeni pogoji se nanašajo na istovrstne upravne zadeve, kar po naravi stvari pomeni, da ni mogoče združevati postopkov z različnimi predmeti odločanja, ko se odloča na eni strani o materialnih pravicah ali pravnih koristih, na drugi strani pa o materialnih obveznostih, četudi te temeljijo na istem dejanskem stanju. Če pa je po naravi stvari s področnim zakonom odločitev o pravici, vezana na hkratno odločitev o s tem povezani obveznosti, gre zaradi področne ureditve za eno upravno zadevo, o kateri se odloča v istem postopku. Kolikor pa področni zakoni tega ne predvidevajo, po ZUP ni pogojev za združevanje postopka. Velja, da v tistih upravnih zadevah, kjer področni zakon normativno ločuje med odločanjem o pravici in obveznosti (kot v danem primeru), čeprav je odločitev o obveznosti vezana na odločitev o pravici, da postopkov ni mogoče združevati. Praviloma mora biti v takem primeru odločitev o pravici (oziroma zavrnitvi zahtevka) izvršljiva (praviloma dokončna, če področni predpis ne določa izvršljivosti s pravnomočnostjo ali z vročitvijo, gl. 224. člen ZUP), da organ sploh začne samostojen postopek za naložitev obveznosti. Glede na navedeno ni mogoče združevati postopkov in o različnih predmetih postopka (pravicah in obveznostih), ki so medsebojno odvisne, odločati v enem postopku z enim upravnim aktom.

Ne glede na to, ali področni zakon določa "zamenjavo dovoljenja", opozarjamo, da gre pri tem za meritorno odločanje o (novem) dovoljenju oziroma novi upravni zadevi, zato se nova zahteva oziroma njena obravnava ne nanaša na isti predmet kot v postopku odvzema in se zahteva ne zavrže (kot bi se ob odločanju dvakrat v istem na temelju 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP). Če materialni pogoji za »zamenjavo« oziroma izdajo novega dovoljenja oziroma priznanja (oziroma "podaljšanja") pravice z novo odločbo niso izpolnjeni, se zahteva ob neizpolnitvi pogojev v novem postopku z odločbo zavrne.