V upravnem postopku, vodenem na zahtevo stranke A, sodeluje tudi stranski udeleženec B. Slednji je podal predlog za izvedbo dokaza z izvedencem, zato je organ skladno s 3. odst. 190. člena ZUP stranko in stranskega udeleženca obvestil o izbiri izvedencev. Stranka A je v odgovoru ugovarjala postavitvi izvedencev, stranski udeleženec B pa se je strinjal z izvedbo dokaza z izvedencema, za dve različni področji, in hkrati predlagal, da se določi še dva izvedenca, tako da bi bila za vsako področje dva.

Koga, stranko A ali/in stranskega udeleženca B, se v takem primeru, bremeni za predujem oz. strošek izvedbe dokaza z izvedencem? Kakšne so posledice neplačila predujma?

Koga pa se bremeni, če bi organ določil izvedbo dokaza z izvedencem po uradni dolžnosti?

Pri postavitvi izvedenca je temeljno za organ, ki vodi postopek, da postopa v skladu s temeljnimi načeli ZUP, zlasti iskanjem materialne resnice za dosego zakonitosti, a tudi ekonomičnosti (14. člen ZUP). Del ekonomičnega postopanja je smotrno vodenje ugotovitvenega in dokaznega postopka (Androjna in Kerševan, 2006, str. 126). Tako organ sme odkloniti strankin dokazni predlog, če npr. predlagani dokazi ne zadevajo pravno pomembnih dejstev v primeru, postopek le zavlačujejo ali so že oz. bi lahko bili ugotovljeni z drugimi dokazili, hitrejšimi in cenejšimi (kot recimo izvedensko mnenje). Zato je temeljnega pomena v obravnavanem položaju, da organ najprej, čeprav je stranke že pozval k izjasnitvi, kdo naj bo izvedenec (po 190. členu ZUP), preceni, ali je izveden sploh potreben za ugotovitev relevantnih dejstev za odločitev glede na določila področnih predpisov. Če temu ni tako, postavitev izvedenca ni upravičena - ne glede na to, če bi (bolj) zainteresirana stranka poravnala njegove stroške, čeprav s predujmom.

Analogno velja za število izvedencev, saj se praviloma, če je izvedenec potreben, postavi po prvem odstavku 190. člena ZUP samo enega strokovnjaka (ali pravno osebo), ki deluje po manadatu organa. Izvedenec pripravi izvid in mnenje objektivno po merilih stroke oz. nepristransko do posameznih (nasprotnih) strank (gl. 193. člen ZUP). Postavljanje dveh ali več izvedencev zgolj v namen zadostitve, da bi vsaka stranka predlagala "svojega" izvedenca, je povsem neutemeljeno. Dva ali več izvedencev se postavi samo, če organ vnaprej ali že po pridobitvi poročila enega izvedenca presodi, da gre za zapleteno dejansko stanje oz. njegovo dokazovanje, zato zgolj en izvedenec ni mogel ustrezno prispevati k ugotovitvi relevantnih dejstev na stopnji gotovosti (gl. 190. in 196. člen ZUP).

Zaradi spoštovanja temeljnih načel ZUP, zlasti ekonomičnosti in varstva pravic strank, zakon nadalje določa, da lahko organ pri postavitvi izvedenca (ali izvedencev) določi breme predujma stroškov izvedenskega dela, zato da bi stranke pretehtale, ali sploh podati tak predlog. Predujem bremeni tisto stranko (oz. stranskega udeleženca), ki ima močnejši pravni interes za izvedbo tega dokaza, tj. glede na dejstva, ki se pridobivajo in dokazujejo, ter tudi vrsto dokazila. Ista določba, tj. tretji odstavek 189. člena ZUP sicer določa alternativno, da predujem bremeni bodisi stranko z močnejšim interesom za izvedbo dokaza bodisi stranko, ki je zahtevala uvedbo postopka in ima krovno večji interes za izvedbo postopka kot celote, a v opisanem položaju je očitno interes po izvedbi posamičnega dokaza bistveno večji na strani osebe B. Zato bi, ob predpostavki, da organ oceni potrebnost dokaza z izvedencem(i), bremenili predlagatelja izvedbe dotičnega dokaza, torej stranskega udeleženca B.

Odločitev organa o založitvi predujma je določena kot procesno upravičenje organa v postopkih na zahtevo, ki ga uporabi na podlagi procesne diskrecije, če je z gotovostjo pričakovati, da bo neko procesno dejanje (npr. izvedba dokaza z izvedencem, zaslišanje priče, ogled) povzročilo visoke stroške v gotovini. Smisel omenjene diskrecije vidimo v tem, da organ s svojimi sredstvi ne plačuje (visokih) stroškov postopka, ki je v interesu stranke, hkrati pa je slednja vnaprej seznanjena s pričakovanimi stroški, na podlagi česar lahko sprejme odločitev o svojih predlogih v nadaljevanju postopka.

Kadar se določi predujem, se ta določi kot sestavni del izreka sklepa o postavitvi izvedenca (prim. 213. člen ZUP), saj predstavlja pogoj izvedbe odrejenega (izvedenskega dela). Kolikor dolžna stranka ne poravna predujma, pogoj za izvedbo izvedenca ni izpolnjen, zato se tedaj ta dokaz, ki je po razpravnem načelu v interesu le ene oz. predvsem ene stranke, ne izvede. Odločitev se nadalje sprejme na podlagi ostalih izvedenih dokazov v zadevi, kolikor je z njimi zadoščeno zakonitosti in materialni resnici.

Zaradi uvodoma izpostavljene dileme stroškov izvedenskega dela, ki je postavljen po uradni dolžnosti, je treba opozoriti, da je izvedensko delo vedno odrejeno po uradni dolžnosti, ne glede na način začetka upravnega postopka. Kot smo že omenili, o izvedbi izvedenskega dela vedno odloča organ oziroma uradna oseba, če je to potrebno glede na razloge iz prvega odstavka 189. člena ZUP. Zato se procesno postopanje organa pri postavitvi izvedenca in morebitni založitvi predujma v postopkih, začetih na zahtevo, ne razlikuje, če je predlog vložila stranka ali se je organ za postavitev odločil po svoji presoji.

Če pa gre za postavitev izvedenca v postopkih po uradni dolžnosti - pri čemer pasivna stranka lahko celo izrecno ugovarja, češ da ta dokaz ni potreben - ne vidimo podlage za njeno bremenitev niti bremenitev pasivni stranki nasprotne stranke, temveč potrebne stroške založi organ. Te pa se naknadno obračuna po splošnih pravilih ZUP (118. člen ZUP idr.) oz. Pravilnika o stroških v upravnem postopku, glede na način uvedbe postopka in izid le tega ter višino priznanih izdatkov.