V skladu s področnim zakonom se oseba vpiše v uradno evidenco, če izpolnjuje pogoje, ki jih s podzakonskim aktom predpiše minister (npr. 101.a členu Zakona o varstvu okolja). Kaj naj organ stori z že vloženimi zahtevami za vpis, ker podzakonski akt (še) ni (bil) izdan - ali naj zahteve s sklepom zavrže po 129. členu ZUP ali z odločbo zavrne?

Vpis v uradno evidenco se lahko opravi kot materialno dejanje ali kot izvršitev predhodno izdanega upravnega akta. V obeh primerih so za vpis lahko predpisani pogoji, pri čemer se v prvem o njihovem izpolnjevanju ne izda upravnega akta, ampak ugotovitvi organa sledi le materialno dejanje vpisa, v drugem primeru pa se vpis opravi po nastopu izvršljivosti. V obeh primerih se ob zavrnitvi vpisa o tem formalno odloči z zavrnilno odločbo, analogno kot ob zavrnitvi izdaje potrdila o podatkih po 180.a členu ZUP.

Upravni organ mora vedno odločati v skladu z načelom zakonitosti po 6. členu ZUP. Kadar je z zakonom, ki vzpostavlja uradno evidenco, predpisano, da se pogoji za vpis vanjo predpišejo z drugim predpisom, pa ta še ni bil izdan, organ že vloženih zahtev ne more obravnavati in izdati kakršnegakoli posamičnega akta o zavrženju ali zavrnitvi zahtevka. Pri tem gre za materialno zakonitost. Materialno zakonitost določa že 153. člen Ustave RS, ki zavezuje organ, da tako pri odločitvi in tudi v izdanem upravnem aktu uporabi (vse) materialne predpise, ki določajo vrsto, vsebino in obseg pravic, obveznosti ter pravne koristi strank. Organ lahko priznava pravice in pravne koristi ter nalaga obveznost s posamiĉnim upravnim aktom samo, če jih, in v obsegu, v katerem jih priznava ali nalaga materialni predpis (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 28). Kolikor tega predpisa še ni, kljub zakonski podlagi torej še niso določeni pogoji za priznavanje pravice, zato odločanje (še) ni možno.

Ker je uradna evidenca z zakonom vzpostavljena in zakon vsebuje izvršilno klavzulo, bi moral biti o pogojih za vpis (razen če ti ne izhajajo že iz zakona) pravočasno izdan tudi podzakonski akt. Opustitev normativne obveznosti - izdaja podzakonskega akta na podlagi izvršilne klavzule v zakonu je obveznost, ne upravičenje izdajatelja! - meče slabo luč na delovanje pravne države, vendar za organ, ki je pristojen za vpis oziroma odločanje o vpisu v ničemer ne spremeni dejstva, da vpisa ne more opraviti, niti ne more postopka zaključiti kako drugače. Z vidika načel dobre uprave je njegova obveznost, da o nastali pravni situaciji, ki onemogoča izvedbo uradnega opravila (vpisa oziroma izdaje odločbe o tem), čim prej obvesti vložnike zahtevkov in jim sporoči, da bodo obravnavani takoj, ko bo izdan izvršilni podzakonski predpis (analogno Uredba o upravnem poslovanju (Ur. l. RS, št. 9/18 in nadalj.) v 22. in 18. členu). Predvsem pa naj organ urgira k takojšnji pripravi in izdaji podzakonskega akta pri pristojnem ministrstvu.

Zavrženje zahtevkov po 129. člena ZUP ne pride v poštev, saj niso izpolnjeni pogoji za to. Ker že velja področni zakon, ki daje podlago za pravico oziroma vpis v evidenco s posledičnimi učinki za stranke, odloča pa se po veljavni zakonodaji (6. člen ZUP), namreč ne moremo razlagati, da stranke niso uveljavljale upravne zadeve, čeprav potrebni pogoji za priznanje upravičenja še niso (dovolj) določeni. To bi bilo eventuelno mogoče, če bi bil z zakonom določen rok za vlaganje zahtevkov, npr. po izdaji podzakonskega predpisa ali po poteku določenega časa, stranka pa bi zahtevek vložila preuranjeno (tedaj bi prišla v poštev 3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).