Organ je prejel zahtevo za izdajo upravnega akta. Pri pregledu je ugotovil, da stranka dovoljenja ne potrebuje (npr. ker ne predeluje toliko odpadkov, kot je določeno za pridobitev dovoljenja). Ali organ takšno zahtevo lahko zavrže ali mora o njej meritorno odločati in izdati odločbo?

Ko stranka vloži zahtevo za izdajo upravnega akta, na podlagi katerega bi pridobila določeno (materialno) pravico ali pravno korist, mora pristojni organ najprej preveriti, ali so izpolnjeni formalni pogoji za obravnavo oziroma začetek postopka. V tem smislu mora presoditi, ali je vloga razumljiva, ali so izpolnjene procesne predpostavke iz 129. člena ZUP, ali je popolna in ima kot taka vse sestavine, kot jih določa ZUP in morebiti še materialni predpis (več o tem Kovač, Rakar in Remic, Upravno - procesne dileme o rabi ZUP 2, Uradni list RS 2012, str. 167-174).

Organ mora v okviru formalnega preizkusa iz 129. člena ZUP torej preveriti, ali gre pri zahtevku za upravno zadevo in tudi, ali je vložnik zahteve lahko stranka postopku, kar vključuje med drugim preizkus njene stvarne legitimacije. Tako upravno zadevo (npr. kdaj je dovoljenje potrebno) kot stvarno legitimacijo vložnika (katere stranke za določeno dejavnost potrebujejo dovoljenje oziroma pravico z upravno odločbo) izhaja iz področnih predpisov, ki opredeljujejo konkretno materialno pravico ali pravno korist, o kateri se odloča v postopku. Kadar iz popolne vloge stranke izhaja, da stranki skladno z materialnimi predpisi določene pravice ali pravne koristi ne pripadajo, je treba dopustiti zavrženje zahtevka (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, GV Založba, 2006, str. 282). Sodna praksa sicer glede razmejitve med vsebinsko presojo utemeljenosti zahtevka (kjer se ob neizpolnitvi pogojev zahteva zavrne z odločbo) in zavrženjem (s sklepom po 129. členu ZUP) ni enotna, a gre za rešitev, ki je po večinskem mnenju stroke skladna tako z načelom ekonomičnosti postopka kot varstvom pravic stranke in javne koristi (14. in 7. člen ZUP). Zavženje namreč ne pomeni potrošnje časa in stroškov vodenja ugotovitvenega in dokaznega postopka ob očitni nemožnosti izdati pozitivno odločbo že na začetku postopka oziroma celo pred njegovo uvedbo, stranka pa ni zavezana učinku materialne pravnomočnosti s prepovedjo odločanja dvakrat o istem.

V obravnavani situaciji je organ ugotovil očitnost neizpolnjevanja pogojev in celo potrebnosti dovoljenja na prvi pogled. V nadaljnjem postopku mora zato presoditi, komu področni zakon priznava upravičenje do konkretne materialne pravice ali pravne koristi. Materialni predpis mora jasno in nedvoumno določiti, kdo je lahko nosilec pravice ali pravne koristi. Če materialni zakon (kot v konkretnem primeru) vsaj implicitno določa, kdo mora imeti dovoljenje, s tem ko postavlja mejo (npr. količino predelanih odpadkov), nad katero je dovoljenje potrebno, s tem opredeli tako pojem upravne zadeve kot stvarno legitimacijo. Po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) to pomeni, da subjekti, ki meje ne presegajo, ne potrebujejo dovoljenja, hkrati pa tudi da do njega niso upravičeni. Kadar se z materialnim predpisom določijo pravila, ki v javnem interesu postavljajo ločnico med dejanji, za katere na eni strani ni potrebno pridobivati upravnih dovoljenj, in drugimi, za katere velja nasprotno, ni logično, da bi se v upravnopravna razmerja tako ali drugače sililo tudi tiste subjekte, ki s svojimi dejanji na nekem področju ne posegajo v (prepoznan in normativno določen) javni interes. Ti izdaje dovoljenja, ki ga materialni predpis za določeno ravnanje ne predvideva, niti ne morejo izsiliti, saj bi to presegalo meje (materialne) zakonitosti (120. člen Ustave in 6. čl. ZUP). Ker je smisel varovanja javnega interesa v tem, da se oblast vključuje le v tista življenjske situacije, ki jih je zaradi prevladujočega interesa širše družbene skupnosti treba posebej varovati, je z vidika ekonomičnega in racionalnega postopanja države, nujno, da se vključuje v pravna razmerja le takrat, ko je potrebno in je to tudi normativno nesporno določeno. To pomeni, da kroga zavezancev za pridobitev dovoljenja organ ne sme širiti preko meja ugotovljenega javnega interesa po veljavnem zakonu.

Torej se zahteva, iz katere očitno izhaja, da uveljavljana pravica glede na okoliščine konkretne stranke nima podlage v področni zakonodaji, zavrže po 1. in 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP.