Organ ob izdaji odločbe ali sklepa (s katerim se postopek zaključi) odloči o stroških postopka. Ali mora odločitev o stroških v takem aktu utemeljiti na podlagi 118. ali na podlagi 213. člena ZUP?

ZUP v 213. členu ZUP določa obvezne sestavne dele izreka. V izreku se najprej odloči o predmetu postopka (pravicah, pravnih koristih in obveznostih) in o ostalih nerešenih (procesnih) zahtevkih strank. Ne glede na to, ali je govora o materialnem (z odločbo) ali formalnem (s sklepom) zaključku postopka, mora biti takrat odločeno tudi o morebitnih procesnih zahtevkih, o katerih še ni bilo odločeno med postopkom. Poleg najpomembnejše odločitve o predmetu postopka, mora izrek imeti navedbo o morebitnih rokih, nalogih in pogojih glede odločitve o predmetu postopka, roku za izpolnitev morebitnih obveznosti, klavzulo o nesuspenzivnosti pritožbe in odločitev o stroških postopka.

Odločitev o stroških postopka kot obvezni sestavni del izreka je del obveznosti iz 213. člena ZUP, ki so delno ponovljene še v 118. členu ZUP. Dejstvo, da so enake obveznosti predpisane v dveh pravnih normah, je sicer nomotehnično neustrezno, vendar nebistveno z vidika dolžnega procesnega ravnanja oziroma procesne zakonitosti, saj ne vpliva na izrek odločitve.

Glede na to, da mora obrazložitev vsake odločitve iz izreka imeti ustrezno pravno in dejansko utemeljitev (gl. 214. člen ZUP), mora organ tudi odločitev o stroških ustrezno pojasniti v obrazložitvi. Menimo, da tudi v tem delu ni bistveno, da obveznost odločitve o stroških predpisujeta 213. in 118. člen ZUP. V obrazložitvi se navede dejansko stanje in pravna norma (npr. 113. ali 114. člen ZUP), ki je neposredna pravna podlaga, da se odloči o utemeljenosti zahtevka za povračilo stroškov oziroma obveznosti njihovega plačila, višini, kdo nosi stroške, komu in v katerem roku jih mora plačati. Zato ni potrebno navajanje 213. in 118. člena ZUP, ampak se navede le tista določba, ki je neposredna podlaga za odločitev iz izreka.
Če stroški v postopku niso nastali, mora organ kljub temu o tem sprejeti ugotovitveno odločitev, s čimer se postopek zaključi tudi v tem delu (kolikor tega ne bi storil, bi odločitev o stroških ostala nerešena in bi o njem moral odločati naknadno). Tudi ob takšni odločitvi ne vidimo potrebe, da bi se organ moral neposredno sklicevati na 213. ali 118. člen ZUP. Zadostuje, da organ pojasni, da pri odločanju o konkretni upravni zadevi posebni stroški niso nastali oziroma da niso bili priglašeni. Če bi se organ vendarle želel sklicevati tudi na pravno podlago za takšen izrek, menimo, da je primerneje, da se pri tem sklicuje na peti odstavek 213. člena ZUP, ki neposredno zahteva odločitev o tem, ali so stroški nastali, s čimer napotuje na nujnost obravnavanega ugotovitvenega dela izreka, ne zgolj na vsebinsko odločanje, kdo nosi stroške, kakšna je njihova višina, komu in v katerem roku jih mora plačati.

Glede na prakso nekaterih organov dodajamo, da se določba ZUP (npr. 213. člen) ne navede niti v uvodu odločbe ali sklepa, s katerim se postopek zaključi, kjer zakon narekuje le označbo norme, ki določa pristojnost organa za izdajo konkretnega akta (gl. 212. člen ZUP). Drugače bi veljalo, tako da se v uvodu navede npr. 118. člen ZUP le, če se izda poseben sklep samo o obračunu stroškov postopka.