Kaj vse se lahko uporabi kot dokaz v upravnem postopku (ali je možno na primer uporabiti poročilo zavoda, izjavo zaposlene osebe v zavodu)? Kako naj upravni organ presoja verodostojnost izjave prič in drugih udeležencev v postopku ter kako ravnati v primeru, da priča svojo izjavo kasneje prekliče in izpove ravno obratno?

Določba drugega odstavka 164. člena ZUP določa, da se kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, zlasti pa listine, priče, izjave strank, izvedence in ogled. V zvezi s samim presojanjem verodostojnosti izvedenih dokazov velja temeljno načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), ki določa, da mora organ, ki odloča, vrednotiti in tehtati dokaze tako dolgo, dokler ne pride do prepričanja o resničnosti določenih dejstev in s tem do objektivnega stanja stvari (po Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 92).

Uradna oseba skrbno presoja vse izvedene dokaze, v smislu, da se sama odloči, kateremu dokazu bo sledila in katero pravno relevantno dejstvo bo štela za dokazano. V primeru spreminjanja izjave priče je potrebno vse njene izjave presojati glede na druge izvedene dokaze in ugotoviti, katera (če sploh katera) ustreza načelu materialne resnice.