Ali je potrebno v primeru, ko se opravi prepis učenca iz enega oddelka v drugi (konkretno npr. iz razreda A v razred B) voditi upravni postopek in tako o premestitvi izdati sklep? Ali je zoper izdani sklep možna pritožba?

Upravna zadeva je odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. V 2. členu ZUP je upravna zadeva opredeljena v formalnem in materialnem smislu. S formalnega vidika se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo. Določitev upravne zadeve po materialnem kriteriju povzroča težave, ker ni v nobenem predpisu določeno, da se v tej zadevi vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, ampak je to potrebno ugotoviti iz njene narave (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 45-46), pri čemer morajo biti hkrati izpolnjeni trije pogoji: da gre za odločanje (ne pa na primer le svetovanje, informiranje ipd.) o neki pravici, obveznosti ali pravni koristi s področja upravnega prava ter da obstaja vsaj potencialni konflikt med javnim in zasebnim interesom.

V danem primeru se avtorji postavljajo na različna stališča. Sam področni predpis, tj. Zakon o osnovni šoli (ZOsn, Ur. l. RS, št. 81/06 in novele) v 60.a člen izrecno ne določa prerazporeditve oziroma prepisa učenca iz enega oddelka v drug, kot upravno zadevo in s tem posledično rabe ZUP oz. vodenja upravnega postopka. Vendar, gre po mnenju nekaterih avtorjev tudi pri razporejanju, sploh če je le-to proti volji učenca oziroma njegovih staršev, za upravno zadevo po 2. členu ZUP, ki določa, kot smo že omenili, da se vodi upravni postopek, čeprav področni zakon ne določa tako, ob določenih pogojih, ko to izhaja iz narave stvari zaradi varstva javnega interesa. Ravno v takšni "prisilni" premestitvi gre po mnenju avtorjev s stališča materialne opredelitve, za upravno zadevo, saj prihajata v nasprotje javni interes (s strani osnovne šole so to normativi in razlogi za premestitev, npr. motnje enega učenca drugih oz. bolj enakomerna obremenitev dveh oddelkov ipd.) in zasebni interes (pravica strank – učenca oz. staršev).

Druga skupina avtorjev zastopa stališče, da gre pri odločanju o premestitvi učenca iz enega v drug oddelek vsekakor za avtonomijo šole, ki pa ni neomejena, temveč je potrebno tudi v tem primeru smiselno uporabiti ZUP, saj gre za drugo javnopravno zadevo, ki nima posebej urejenega postopka (glej 4. člen ZUP). To pomeni, da je tudi pri takšnem avtonomnem odločanju potrebno uporabiti minimalne procesne standarde kot izraz varstva pravic strank, med katerimi je vsekakor načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP), ki določa, da pristojni organ ne sme izdati odločbe oziroma sklepa, preden ne da stranki možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, na katera opira odločba (146. člen ZUP). Bistvo tega načela ni zgolj navzočnost stranke, pač pa predvsem v možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, da uveljavlja svoje pravice oziroma brani svoje koristi ter da se seznani s celotnim potekom in rezultatom ugotovitvenega ter dokaznega postopka.

Zato menimo, da je potrebno najprej pridobiti mnenje staršev o predvideni razporeditvi. Šele nato lahko uradna oseba, pooblaščena za odločanje (ravnatelj), odloči s (vsebinskim) sklepom (oz. odločbo), ki mora imeti obrazložitev prerazporeditve in pouk o pravnem sredstvu kot izraz minimalnega varstva pravic strank.