Upravni organ na podlagi zahtevka stranke ob upoštevanju v področnem zakonu določenih pogojev, stranki prizna pravico, tj. odpust plačila določenih obveznosti (npr. carinske dajatve). Ali organ glede na določbe 224. člena ZUP o izvršljivosti ravna pravilno, ko stranki izvrši priznano pravico še pred vročitvijo (tako da knjigovodsko knjiži izbris terjatve obveznosti že z dnem izdaje odločbe o odpustu, tj. na dan, ko se ta odpremi stranki, ne pa na dan, ko jo ta prejme oz. se ji vroči; s čimer se izogne temu, da bi terjatev po vročitvi odločbe že zapadla v plačilo in bi jo stranka plačala, nato pa bi bilo potrebno izdati novo odločbo o povračilu dajatev)? Ali je treba pravico (knjigovodsko) izvršiti šele z vročitvijo odločbe in kako se tedaj izogniti problemu potrebnega povračila prezgodaj izpolnjene strankine obveznosti?

Izvršljivost pomeni pravno stanje, ki ga pridobijo posamične odločbe oz. drugi izvršilni naslovi. Izvršljive postanejo tako odločbe o obveznostih, kot tudi odločbe o pravicah. V prvem primeru to pomeni, da se stranko lahko ali celo mora prisiliti k izpolnitvi obveznosti od izvršljivosti dalje (to je prvi dan po izteku paricijskega roka, ko se uvede postopek izvršbe), v drugem primeru pa govorimo o izvršljivosti z dnem, ko stranka lahko črpa pravico. Nedvomno tako postanejo izvršljive vse pozitivne odločbe, za katere velja, da spreminjajo pravni položaj strank. Ločiti moramo torej nastop izvršljivosti odločbe od njene izvršbe (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 230). Izvršljivi postanejo namreč ne le akti, kjer javni interes terja njihovo prisilno izvršitve, ampak tudi akti oziroma v njih priznane pravice in pravne koristi, ko akta ni več mogoče izpodbijati s pritožbo ali z vročitvijo, če pritožba ne zadrži njihove izvršitve. Izvršljivost moramo tako razumeti kot trenutek, od kdaj dalje je pravico ali obveznost mogoče uveljaviti.

Izvršljivost po ZUP praviloma nastopi hkrati z dokončnostjo odločbe (drugi odstavek 224. člena ZUP), razen če po samem ZUP (gl. 236. člen ZUP) ali področnem zakonu, ki je ZUP nadrejen, ni npr. določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in postane odločba izvršljiva že z dnem vročitve, torej še pred dokončnostjo. Prav tako lahko zakon določi, da izvršljivost nastopi kasneje kot dokončnost, in sicer že po ZUP, če gre za odločbe, ki nalagajo obveznosti - te odločbe postanejo izvršljive šele s potekom paricijskega roka (četrti odstavek 224. člena ZUP). Podobno lahko področni zakon veže izvršljivost na pravnomočnost (npr. pri gradbenem dovoljenju, invalidski pokojnini, idr.).

Nesprejemljiva je zakonska ureditev (o tem v nadaljevanju), ko bi področni zakon določil nastop izvršljivosti še pred vročitvijo odločbe, saj ta učinek v razmerju do stranke pridobi šele z vročitvijo. Tudi v zadevnem primeru (carinskih dajatev) področni zakon (carinski zakonik EU) nima take določbe. Vročitev je pogoj za nastop eksternih učinkov akta organa in torej dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti upravnega akta (po Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 227-228; to velja tudi za odpoved pritožbi, ki je le izjemoma možna pred vročitvijo, a še tedaj učinkuje šele z vročitvijo). Odločba, ki še ni bila vročena stranki, pravno še ne obstaja in spričo tega ne veže stranke in tudi ne organa, ki je formuliral vsebino odločbe, niti ne daje pravnega temelja za priznano upravičenje. Odločba oz. akt se šteje izdan šele, ko je vročen (zadnji) stranki, nikoli že z dnem odpreme. Celo če področni zakon (npr. zakon, ki ureja davčni postopek) veže fikcijo vročitve na dan odpreme, je vmes rok, ki mora preteči za nastop fikcije vročitve (npr. 15 dni).

Menimo, da bi bila določba področnega zakona, enako opisana praksa upravnega organa o izvrševanju pravice oz. izvršljivosti odločbe še pred dnem njene vročitve stranki, tudi v nasprotju z Ustavo RS v zvezi zučinkovitim pravnim sredstvom (25. člen). Po ZUP je smisel (učinkovite) pritožbe za večino strank v zadržanju njene izvršitve. Možne so izjeme, če zakon določi drugače praviloma s ciljem javnega interesa, toda sorazmerno (smotrno), saj nesuspenzivnost pomeni sploh pri obveznostih nižjo raven varstva interesov strank. Vendar zato je opredelitev izvršljivosti pred uporabo pravnih sredstev lahko ustavno skladna res le izjemoma, a še to ne pred vročitvijo odločbe, ki se s pravnimi sredstvi izpodbija.

Pred vročitvijo odločbe (o pravici oz. odpustu obveznosti) torej nikakor ni pravne podlage za njeno izvršljivost (oz. knjigovodski odpis dajatev stranke). Ob vročitvi odločbe pa je to možno, če na podlagi področnega zakona ali 236. člena ZUP izrek odločbe vsebuje klavzulo, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, ali pa če se stranka pravici do pritožbe odpove, posledica česar je takojšen nastop izvršljivosti odločbe z vročitvijo (a ne prej).

Pravico odpusta obveznosti stranka torej pridobi šele najbolj zgodaj z vročitvijo odločbe o priznanju pravice, zato pri izpolnitvi obveznosti (plačilu dajatve) pred tem ne moremo govoriti, da je izpolnitev neupravičena. Če stranka poravna obveznost pred vročitvijo odločbe o odpustu obveznosti, mora v skladu s področnim predpisom organ pač voditi nov postopek povračila naknadno oproščene obveznosti, druge zakonite poti (oz. bližnjice) ni.