Upravni organ (npr. inšpektorat za okolje in prostor) je izdal odločbo, ki je po tem, ko zoper njo ni bilo mogoče več vložiti tožbe v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, postala pravnomočna. V kakšnem roku je upravni organ, ki je izdal odločbo, dolžan pričeti z izvršilnim postopkom po pravnomočnosti odločbe? Ali obstajajo razlogi, da kljub pravnomočni in izvršljivi odločbi, upravnemu organu ni potrebno poskrbeti za realizacijo obveznosti kot izhajajo iz odločbe?

282. člen ZUP določa, da se odločba, ki je izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva. Dokončnost, pravnomočnost in posledično tudi izvršljivost odločbe in sklepa obravnava bolj podrobno 224. člen ZUP. Odločba je praviloma izvršljiva z dokončnostjo, ko pritožba ni dovoljena ali ni več možna oziroma je bila stranka s pritožbo neuspešna, ali če izvršljivost nastopi prej, pred dokončnostjo, ker pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (npr. v inšpekcijskih, davčnih zadevah itd.), lahko pa nastopi tudi kasneje s pravnomočnostjo (izčrpano je tudi sodno varstvo), če poseben zakon izvršljivost veže na pravnomočnost odločbe (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 758).

ZUP pooblašča uradno osebo, da sama določi rok za izvršitev, če ne, velja splošno določilo po ZUP (15 dni od dneva, ko bi odločba sicer postala izvršljiva; glej četrti odstavek 224. člena ZUP v povezavi z drugim in tretjim odstavkom). Po izteku izpolnitvenega roka za izpolnitev obveznosti mora organ voditi izvršilni postopek po določbah 282. člena ZUP in nadaljnjih, razen če področni predpisi ne določajo drugače.

Ugotovitev dejstva, da je odločba postala izvršljiva in kdaj, je nujen pogoj za začetek izvršbe, ki se začne z izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe (290. člen ZUP). Sklep izda po uradni dolžnosti ali na predlog stranke – upravičenca (286. člen ZUP) organ, ki je pristojen za upravno izvršbo. Kadar pa gre za neodložljive nujne ukrepe v javnem interesu in pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, sklepa ni potrebno izdati, temveč se ugotovi izvršljivost in določi način izvršbe v izreku odločbe. Sklep o dovolitvi izvršbe mora pristojni organ po uradni dolžnosti brez odlašanja, izdati najpozneje v 30 dneh od dneva, ko je odločba postala izvršljiva, če ni s posebnim predpisom drugače določeno (drugi odstavek 290. člen ZUP). Dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje obveznosti njegove izdaje, kar napotuje na dvoje, in sicer, da je rok instrukcijski in da ima predlagatelj izvršbe pravico do pritožbe zaradi molka izvršilnega organa, če ta sklepa ne izda v roku. Molk glede izdaje tega sklepa ima enake posledice kot neizdaja odločbe, ki opravičuje pritožbo po 255. členu ZUP. Z iztekom 30 dnevnega roka za izdajo sklepa ne ugasne obveznost iz izvršilnega naslova (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 788). Neizvedba izvršilnega postopka najkasneje v 30 dneh od izvršljivosti je lahko kaznivo dejanje pooblaščene uradne osebe v smislu nevestnega izvajanja javne službe (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 230).


V posebnih upravnih postopkih, kot so na primer inšpekcijski postopki, se poleg področne zakonodaje in Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) (ZIN, Ur. l. RS, št. 43/07 in novele) pri urejanju stanja in izdaji ureditvenih odločb po 3. členu ZIN podrejeno uporablja tudi ZUP (denimo glede institutov izvršbe 282. člen ZUP – 305. člen ZUP). Uradna oseba (npr. inšpektor) mora s ciljem realizacije javnega interesa izpeljati izvršbo po drugem odstavku 290. člena ZUP, če zavezanec v roku za izpolnitev obveznosti slednje ne izpolni (glej na primer Kovač v Izbrani vidiki delovanja inšpektorata v izvršbi s študijo primera prosto po Kafki, Pravna praksa, št. 47/2011, str. II: "Stvarno pristojni organ za izvršbo, denimo okoljski inšpektor, mora brez odlašanja (sic!) takoj po izvršljivosti ali najpozneje v 30 dneh od izvršljivosti (izteka izpolnitvenega roka) izdati sklep o izvršbi; z izrecno klavzulo ZUP tudi po tem roku, saj zamuda pristojnega organa tega ne odvezuje poskrbeti za javni interes.").

Pomembno je dodati, da v upravnih zadevah in izvršbi po ZUP ni poznan institut zastaranja. V primeru, da se potrebna izvršba ne izvede gre lahko za subjektivno odgovornost tako s strani uradne osebe, ki je vodila postopek in ni poskrbela za izvršbo, kot tudi predstojnika, če ni vzpostavil ustrezne organizacije dela in nadzora za izvedbo izvršbe. Države in upravnih organov (kot je na primer inšpektorat) k doslednemu ravnanju ne odvezujejo niti pomanjkanje uradnih oseb (npr. inšpektorjev) in podobne, čeprav objektivne okoliščine (glej Kovač, Izbrani vidiki delovanja inšpektorata v izvršbi s študijo primera prosto po Kafki, Pravna praksa, št. 47/2011, str. II). "Če je zakonodajalec oziroma država predpisala neko ravnanje in nadzor nad njim, mora za izvajanje predpisov poskrbeti z ustreznimi viri in njihovim menedžmentom. Nasprotno delovanje posega v načela zakonitosti, enakosti oseb s pravnim interesom pred zakonom in utemeljenih pričakovanj. To velja tudi, če inšpektor ne ukrepa več mesecev ali let po izvršljivosti obveznostne odločbe..." (Kovač, Izbrani vidiki delovanja inšpektorata v izvršbi s študijo primera prosto po Kafki, Pravna praksa, št. 47/2011, str. III).
Morebitna opustitev izvršitve je možna le takrat, ko neizpolnitev obveznosti ne bi bila v nasprotju z javnim interesom, npr. če se po nastopu izvršljivosti spremeni predpis, ki ne določa več dolžnega ravnanja zavezanca (o tem glej primer: Izvršba ob spremembi zakona, ki določa manj ali več obveznosti kot prej).