Uradna oseba je v izreku odločbe določila, da je izvršljivost odločbe glede izpolnitve naložene obveznosti "''v roku 30 dni po pravnomočnosti odločbe oziroma pred izvedbo nekega dejanja''", pri čemer je za slednjega po področnem predpisu čas cca 6 mesecev (npr. plačilo komunalnega prispevka pred priključitvijo objekta na javni vodovd). Kako se taka napaka v izreku odločbe lahko popravi, ko je rok izvršljivosti opredeljen alternativno oziroma se lahko razume kot nedoločno definiran, zato ni jasno, kdaj pride do izteka izpolnitvenega roka in podlage za izterjavo strankine obveznosti, če ni izpolnjena (opomin)?

Ko organ določi pravico ali obveznost, zlasti pa obveznost stranke v javnem interesu, je za izvršljivost odločitve in realizacijo javne koristi bistvena določitev roka, saj drugače izrek ni določen (več v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, gl. komentar in sodno prakso pri 213. členu ZUP). Izpolnitveni rok lahko določi že področni predpis, sicer pa se dopolnilno uporabi ZUP. ZUP poblašča uradno osebo, da sama določi rok izvršitve, če pa ne, pa velja splošno določilo, kdaj postane odločba izvršljiva (prim. 224. člen ZUP), tako da ni pravne praznine.

Izrek odločbe mora biti jasen, kratek in določen (šesti odstavek 213. čl. ZUP), vendar kratkost pa ne sme iti na račun nedvoumnosti. V izreku se ne sme uporabljati pavšalnih izrazov, kot npr. „ustrezno (katero?) število“, „v določenih (katerih?) primerih“, saj niso izvršljivi. Če je izrek neizvršljiv, je razlog za ničnost odločbe (tretja točka 279. člena ZUP, prim. Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 189).

Navedba v izreku odločbe zgoraj navedenega primera, da je potrebno obveznost izpolniti v določenem roku "oziroma pred ....“ ni določna in je sama s seboj v nasprotju, saj določa v istem stavku izreka odločbe dva različna roka. Takšno alternativno postavljanje rokov je posledično nezakonito, ker povzroča dvome o roku za izpolnitev obveznosti oziroma nastanku izvršljivosti. V takšnem primeru je zato na podlagi načela varstva pravic stranke in javnih koristi (7. čl. ZUP) treba šteti, da (nezakonito) določanje roka ne more imeti škodljivih posledic za stranko, če sledi roku, ki je zanjo ugodnejši oziroma roku, ki se izteče kasneje.


Kolikor takšno postopanje z vidika varstva javnega interesa ne bi bilo sprejemljivo, ker bi bilo obveznost potrebno izpolniti v roku, ki se izteče prej kot drugi, je treba uporabiti izredno pravno sredstvo in odločitev v spornem delu izreči za nično po 3. točki prvega odstavka 279. čl. ZUP. Odločba se namreč lahko izreče za nično v celoti ali deloma in to vsak čas postopka, pogoj je le, da je izdana in vročena (280. člen ZUP). Kolikor materialna obveznost z vidika pravne in dejanske izvršljivosti ne bi bila sporna, bi se za nično izrekel zgolj tisti del izreka, ki nedoločno opredeljuje izpolnitveni rok. Omenjeno izredno pravno sredstvo lahko uporabi organ, ki je odločbo izdal ali organ druge stopnje oziroma če slednjega ni, ker zoper prvostopenjsko odločitev po zakonu ni dovoljena pritožba (prim. prvi in drugi odstavek 13. čl. ZUP), organ ki izvaja nadzor nad organom, ki jo je izdal. V vsakem primeru pa bi organ, katerega odločitev je bila izrečena za nično, moral izdati novo odločbo, s katero bi dopolnil prvotno in v njej enoznačno določil izpolnitveni rok. Kolikor odločbo izreče za nično organ, ki jo je izdal, lahko v isti odločbi v prvi točki izreka najprej izreče prejšnjo odločbo za nično, v nadaljnjih točkah izreka pa odloči v tej zadevi.

Obravnavane napake ni mogoče popraviti s sklepom o popravku. S tem sklepom (223. člen ZUP) se lahko popravlja samo tehnične pomote v odločbi (pomote v imenih, številkah itd.), ne pa pravnih in odločevalskih napak. Zato tudi pravnomočne odločbe, ki je bila izdana s kršitvijo procesnih ali materialnih določb zakona, ni mogoče spremeniti z uporabo institucije popravljanja pomot v odločbi, temveč samo, če obstaja kakšen primer možnosti uporabe določb poglavja ZUP – izrednih pravnih sredstev (po Androjna, Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 430).

Po izteku izpolnitvenega roka za izpolnitev obveznosti (zlasti v javnem interesu) mora organ voditi izvršilni postopek po določbah 282. člena ZUP in nadaljnih, razen če področni predpisi ne določajo drugače.