V upravnem postopku nastopata stranki z nasprotnima interesoma. Izdana je bila prvostopenjska odločba, ki je v točki izreka določila dajatev, ki naj jo plača zavezana stranka (npr. plačilo odškodnine za določeno površino). Znesek dajatve se določi na podlagi predmeta, ki pa je med strankama sporen (npr. višina odškodnine se določi na podlagi velikosti površine, pri tem pa je velikost med strankama sporna). Zoper prvostopenjsko odločbo se je zavezana stranka pritožila, saj se ne strinja z odmerjenim zneskom dajatve (npr. zatrjuje, da bi morala biti površina manjša in s tem prav tako tudi odškodnina). Pritožba je bila posredovana drugostopenjskemu organu. Stranka, upravičena do dajatve pa je med tem hkrati zaprosila za potrditev delne pravnomočnosti, to je do tistega dela zneska dajatve (dela površine), ki ni sporen oziroma je za zavezanko sprejemljiv. Ali lahko ta del zneska (površine) pomeni posamezni vsebinski del, ki se potrdi kot pravnomočen ter ali je potrditev dela možna takoj (po poteku pritožbenega roka), ali je potrebno počakati, da drugostopenjski organ odloči o pritožbi?

Pravnomočnost upravne odločbe nastopi takrat, ko zoper odločbo ni več mogoče vložiti tožbe v upravnem sporu po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 in novele) ali v katerem drugem sodnem postopku. Ločimo formalno in materialno pravnomočnost. Formalna pomeni nespremenljivost pravnega stanja v procesnem smislu in jo dosežejo vse odločbe, medtem ko materialna pomeni nespremenljivost pravnega stanja v vsebinskem smislu in materialno pravnomočne po prvem odstavku 225. člena ZUP postanejo tiste odločbe, s katerimi stranke pridobijo določene pravice ali so jim bile naložene obveznosti. To so tako imenovane konstitutivne odločbe.
Odločba pa lahko postane tudi le delno dokončna in pravnomočna, kadar se v postopku izpodbija le posamezne, od drugih neodvisne dele izreka (drugi odstavek 225. člen ZUP). Zakon poudarja ločljivost posameznih delov ali točk izreka kot pogoje delne dokončnosti in pravnomočnosti ostalih delov oz. točk (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 630-631). Pravnomočno odločbo je mogoče po 158. členu Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33I/1991 in nasl.) odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo z izrednimi pravnimi sredstvi (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 200).


Samo izrek odločbe postane dokončen in pravnomočen ter izvršljiv, ker samo izrek konstituira ali deklarira določeno pravno stanje oziroma razmerje. Samo ta del odločbe se zato lahko izpodbija s pravnimi sredstvi (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 188).
V našem primeru je tako prišlo do pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo in kot določa 245. člen ZUP je prvostopenjski organ, ko je spoznal da je pritožba dovoljena, pravočasna ter, da jo je vložila upravičena oseba in pri tem ni izdal nove odločbe, s katero bi nadomestil svojo prejšnjo odločbo, pritožbo z vso dokumentacijo posredoval drugostopenjskemu organu.

Odločanje organa druge stopnje o pritožbi urejajo členi od 246. člen ZUP do 254. člena ZUP. Drugi odstavek 246. člena ZUP določa, da če organ druge stopnje, po opravljeni predhodnih preizkusih pritožbe ne zavrže kot nedovoljene, vzame zadevo v ponovno določanje in glede vložene pritožbe uporabi naslednja pooblastila: pritožbo lahko zavrne kot neutemeljeno, v primeru, da je pritožba utemeljena, pa lahko: odločbo v celoti ali deloma odpravi (251. člen ZUP) ali odločbo spremeni (torej odpravi in drugače odloči o zadevi, 252. člen ZUP), če pa so podani razlogi za ničnost odločbe (279. člen ZUP), odločbo izreče za nično. Med navedenimi pooblastili bo organ izbral glede na ugotovljene kršitve zakona (248. člen ZUP do 253. člen ZUP), hkrati pri tem organ ni vezan na postavljene zahtevke stranke, kar pomeni, da stranka sicer lahko predlaga, da organ druge stopnje prvostopenjsko odločno spremeni, vendar pa organ na ta predlog ni vezan.
Organ je pri svoji presoji vezan na pritožbene navedbe stranke, pri tem pa ni vezan na njihov pravno kvalifikacijo. To pomeni, da lahko sam presoja, kateri pritožbeni razlogi pridejo v poštev v določeni upravni zadevi. Po uradni dolžnosti pa mora preveriti, ali je prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka po drugem odstavku 237. člena ZUP in kršitev materialnih predpisov (drugi odstavek 247. člena ZUP). Vse omenjene kršitve presoje le glede tistega dela (točke izreka) odločbe, ki ga stranka izpodbija s pritožbo. Ostali deli izreka, ki jih nobena stranka ne izpodbija pa postanejo dokončni in pravnomočni – nastopi delna dokončnost in pravnomočnost (izjema velja v primeru iz 253. člena ZUP) (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 675-679).
V konkretnem primeru zavezana stranka izpodbija del (izreka) odločbe, kjer je določen znesek dajatve, ki temelji na predmetu, katerega vsebina je med strankama sporna (sporna velikost površine, od katere je odvisna končna določitev odškodnine). Upravičena stranka pa prosi za potrditev delne pravnomočnosti do dela zneska dajatve, ki ni sporen. Glede na dejstvo, da je predmet, ki je podlaga za končno določitev višine dajatve, med nasprotnima strankama v sporu, ne gre za vsebinsko ločljive dele izreka, kar je pogoj za potrditev delne pravnomočnosti, zato takšna potrditev ni mogoča in jo je potrebno zavrniti s sklepom (gl. peti odstavek 225. člena ZUP v zvezi s 180a. členom ZUP).