Področna zakonodaja z vnaprej določenim datumom spremeni stvarno pristojnost organa za odločanje o pravici posameznikov in tudi določa, kdaj novo pristojni organ lahko prične s sprejemanjem vlog na podlagi nove zakonodaje. Predpisani so tudi obrazci za vloge. Posamezne stranke pa kljub jasnim določilom v zakonodaji vložijo vloge nekaj mesecev prezgodaj pri organu, ki je bil stvarno pristojen do spremembe zakonodaje. V svojih vlogah stranke prosijo za odobritev pravice od v zakonu od določenega datuma naprej, ko je za odločanje že pristojen drug organ (npr. za subvencioniranje polne cene vrtca po Zakonu o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, za kar so bile do 31. 12. 2011 pristojne občinske uprave, od 1. 1. 2012 pa centri za socialno delo). Kakšno je pravilno ravnanje obeh organov, saj so stranke vložile zahtevke prezgodaj in pri nepristojnem organu, organa pa sta si v praksi odstopala (podajala) zahtevke?

V praksi, sploh ob spreminjajoči se zakonodaji lahko nastopi spor o pristojnosti (kompetenčni spor) med dvema ali več organi o tem, kdo med njimi je ali ni pristojen za odločitev o zadevi. Kompetenčni spor v primeru negativnega spora o pristojnosti lahko sproži organ, ki se je zadnji izrekel, da ni pristojen, kar določa 27. člen ZUP. Vprašanje pristojnosti se, predvsem v primeru negativnega spora, postavi kot procesni pogoj za uvedbo in izvedbo postopka. Spor o pristojnosti je po vsebini namreč vprašanje o obstoju procesne predpostavke za odločanje. Vsekakor pa je potrebno spor o pristojnosti hitro rešiti, saj to zahteva že narava stvari, ker ni dopustno zavlačevati vprašanja, kateri organ je pristojen za meritorno reševanje upravne zadeve. Rešitev spora o pristojnosti je treba rešiti hitro, da bi lahko pristojni organ izvedel upravni postopek in izdal odločbo v upravni zadevi. Zato ni dopustno izmenjavanje vlog strank med organi, temveč mora organ, ki oceni, da ni pristojen, čimprej odstopiti vlogo drugemu organu, ta pa (ali tudi prvi, če mu ta »vrne« vlogo) dalje po potrebi posreduje spor o pristojnosti v rešitev organu, ki je hierarhično nad vsemi v sporu (gl. 26. člen ZUP), nato ta organ izda o pristojnosti dokončen sklep.

Določbe tretjega odstavka 65. člena ZUP urejajo ravnanje organa oziroma uradne osebe v primeru, ko se vlaga vloga v fizični obliki, ustno na zapisnik oziroma na predpisan ali drugače pripravljen obrazec, pri organu, ki ni pristojen za njen sprejem. V tem primeru mora organ na nepristojnost organa opozoriti vložnika in ga napotiti k pristojnemu organu. Glede na to, da gre za pomembnejše dejanje v postopku, je primerno, da uradna oseba o opozorilu na nepristojnost in napotitvi vložnika na pristojni organ sestavi zapisnik. Če kljub opozorilu vložnik vztraja pri sprejemu njegove vloge, jo je uradna oseba, zaradi splošne obveznosti sprejema vloge, dolžna sprejeti. Šele ob izpolnitvi navedenih pogojev ali ob prejemu vloge, za katero organ ni pristojen, po pošti, lahko organ vlogo zaradi nepristojnosti zavrže s sklepom. Če organ, ki prejme vlogo po pošti, ugotovi, da je za zadevo pristojen drug organ, in ni nobenega dvoma, kateri organ je pristojen, mora zadevo brez odlašanja odstopiti organu, ki je glede na vsebino vloge pristojen za njeno reševanje, in o tem obvestiti stranko, saj mora biti stranka obveščena o tem, kaj se je zgodilo z njeno vlogo. V primeru, da organ ne uspe ugotoviti, kateri drug organ je pristojen za reševanje zadeve, bo v skladu s 65. členom ZUP izdal sklep o zavrženju vloge. Zoper tak sklep je dovoljena pritožba.

Če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku (gl. 3. točko prvega odstavka 129. člena ZUP), pri čemer gre za rok za uveljavljanje kakšne materialne pravice, ki ga določajo materialni zakoni – torej materialni rok, se zahteva stranke s sklepom zavrže. Zoper sklep je dovoljena pritožba (po Jerovšek et al., Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2004, str. 397). Ta določila se uporabljajo tako za prezgodaj prispele vloge, o katerih še ni možno odločati, kakor tudi za prepozno prispele vloge.

Zaradi specialne ureditve področnega zakona, če ta določa rok uporabe kasneje po uveljavitvi, pa more organ zaradi materialne zakonitosti (prim. Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, k 6. členu) postopek uvesti, voditi in predvsem priznati pravico šele po začetku uporabe tega zakona, ne prej. Pristojnost se v danem primeru presoja po datumu uveljavljanja pravice in ne datumu vložitve vloge.

V navedenem primeru bi moral nepristojni organ, ki je prejel vloge, za katere ni bil oz. ne bi bil več pristojen od datuma, ki so ga stranke navedle v vlogi za priznanje pravice (npr. od januarja 2012), več mesecev pred zakonsko opredelitvijo oddaje vlog, dolžan le-te takoj odstopiti pristojnemu organu. Pristojni organ bi več mesecev prezgodaj vložene vloge zavrgel, ker niso bile vložene v predpisanem roku (prezgodaj). Materialna zakonodaja namreč točno definira, kdaj se vloge lahko začnejo oddajati (npr. december 2011) in od kdaj dalje se lahko pridobi pravico na podlagi teh zahtevkov (npr. januarja 2012).