Na zahtevo stranke je organ izdal odločbo, ki še ni pravnomočna (npr. za znižano plačilo vrtca). Po izdani odločbi je organ ugotovil, da za odločanje ni bil pristojen (stranka je tujec in se upošteva začasno prebivališče, zato bi odločbo morala izdati občina, kjer ima stranka začasno prebivališče – Pravilnik o plačilih staršev za programe v vrtcih). Na kakšen način pravilno izpeljati postopek, da bo o vlogi odločal organ, ki je pristojen? Kako je s pravicami oz. obveznostmi, ki izhajajo iz trenutne odločbe?

Organ, ki mu je vloga poslana, najprej preveri, ali je zanjo pristojen - stvarno in krajevno. Če je, jo sprejme in na zahtevo vložnika potrdi sprejem, če ne, pa je ravnanje odvisno od tega, kako mu je bila vloga posredovana (gl. 65. člen ZUP ). Če stranka pride k organu osebno, organ opozori vložnika na nepristojnost in ga napoti k pristojnemu organu (tretji odstavek 65. člena ZUP). Če obstaja možnost pritožbe, in možnost, da vložnik zamudi z vložitvijo vloge, je nujno, da uradna oseba o opozorilu na nepristojnost in napotitvi vložnika na pristojni organ, sestavi zapisnik (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 246). Če pa organ prejme vlogo po pošti, brzojavno ali po elektronski poti (torej tako, da pred sabo nima vložnika) in ni nobenega dvoma o tem, kateri organ je pristojen, jo mora brez odlašanja poslati pristojnemu organu in to sporočiti stranki v obliki dopisa (četrti odstavek 65. člena ZUP; Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 247).
Določbe predpisov o krajevni in stvarni pristojnosti imajo značaj prisilnih norm (ius cogens), kar pomeni, da je dogovor med strankami, med organi ali med strankami in organi o določitvi pristojnosti nedopusten, vsak organ pa mora po uradni dolžnosti ves čas med postopkom paziti na svojo stvarno in krajevno pristojnost. Kršitev pravil o pristojnosti pomeni procesno kršitev in je lahko sankcionirana na podlagi uporabe pravnih sredstev. Kršitev pravil o stvarni pristojnosti je absolutna bistvena kršitev postopka (prva točka drugega odstavka 237. člena ZUP), zaradi katere mora organ druge stopnje odločbo odpraviti, kršitev pravil o krajevni pristojnosti pa ne, čeprav se v konkretnem primeru lahko izkaže, da je bistvena - če bi npr. bila stranki otežena možnost sodelovanja v postopku (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 136-137).
Če je krajevno nepristojen organ izdal in vročil odločbo, le-ta pa je že postala dokončna, jo organ, ki je izdajatelju hierarhično nadrejen, lahko v enem letu od izdaje in vročitve odpravi po nadzorstveni pravici (4. točka prvega odstavka 274. člena ZUP). Odločanje o odpravi ali razveljavitvi po nadzorstveni pravici lahko zaradi tega, ker je mogoče to izredno pravno sredstvo uporabiti že po izdaji in vročitvi odločbe, poteka sočasno z drugimi pravnimi sredstvi v upravnem postopku. Za odločanje po nadzorstveni pravici je pristojen organ druge stopnje. Če tega organa ni, je za odpravo ali razveljavitev odločbe pristojen organ, ki je po zakonu pooblaščen za nadzorstvo nad delom organa, ki jo je izdal (prvi odstavek 276. člena ZUP). Skladno z ustavno določbo, da državni organi nadzorujejo zakonitost dela organov lokalnih skupnosti, je ZUP v okviru tega izrednega pravnega sredstva predvidel možnost posega ministrstev (v katerega delovno področje zadeva spada) kot organov državne uprave v odločbe, ki so jih izdali organi samoupravne lokalne skupnosti v okviru svoje pristojnosti (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 585-586).

Nadzorstveni organ odločbo odpravi po uradni dolžnosti, če izve oziroma ugotovi, da so podani razlogi za odpravo, lahko pa jo odpravi tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca, višjega državnega odvetnika ali inšpektorja (prvi odstavek 275. člena ZUP). Če je torej organ, ki je izdal odločbo, sam ugotovil, da je naredil napako, lahko o tem obvesti nadzorni organ, ki bo odločbo odpravil po uradni dolžnosti.


Če se odločba odpravi, je treba odpraviti tudi posledice, ki so na njeni podlagi nastale, in to za nazaj (ex tunc) - če je torej stranka na podlagi take odločbe kaj pridobila, mora to vrniti. Nadzorni organ, ki je odločbo odpravil, pa je (praviloma) ne more spremeniti. Če je treba odločiti o zahtevku stranke, je za takšno odločanje in za izdajo nove odločbe pristojen organ, ki je izdal odločbo, odpravljeno oz. razveljavljeno po nadzorstveni pravici, oziroma organ, ki je stvarno in krajevno pristojen za odločanje v upravni zadevi. Bistvo pravne situacije, ki nastane z odpravo oz. razveljavitvijo odločbe, je v tem, da odpravljena oziroma razveljavljena odločba ne obstaja več, zahtevek stranke pa je ostal nerešen, ker zakon organu, ki je pristojen za odločanje po nadzorstveni pravici, ne daje pravice, da bi sam meritorno odločil v upravni zadevi. Pri takšnem položaju je torej pristojni organ prve oziroma druge stopnje dolžan izdati novo odločbo skladno z zakonom in pripombami v obrazložitvi odločbe, ki je bila izdana po nadzorstveni pravici (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 588).