Ali je treba v postopku, ki ga sproži skrbnik kot zastopnik stranke v strankinem interesu, plačati upravno takso (npr. odobritev pravnega posla, s katerim skrbniki razpolagajo s premoženjem osebe, postavljene pod skrbništvo)? Kdo upravno takso plača - skrbnik iz svojega premoženja ali oseba, postavljena pod skrbništvo, iz svojega premoženja?

Skrbništvo je posebna oblika varstva otrok, za katere ne skrbijo starši, in odraslih oseb, ki niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (11. člen Družinskega zakonika, DZ, Ur. l. RS, št. 15/17 in novele). Eden od namenov skrbništva je tudi zavarovanje premoženjskih in drugih pravic in koristi posameznikov, ki so pod skrbništvom (tretji odstavek 239. člena DZ).


Odobritev pravnega posla skrbnika je upravna zadeva, o kateri odloči CSD z odločbo. Vprašanje je, ali gre v tem primeru za postopek, ki se začne na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti in posledično, ali se za tak postopek plačuje upravna taksa ter kdo jo plača?


Organ je dolžan začeti upravni postopek po uradni dolžnosti v skladu z 126. členom ZUP v dveh primerih in sicer, če tako zahteva zakon ali na zakonu temelječ predpis ali če ugotovi ali izve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje za varstvo javne koristi začeti upravni postopek. V drugem primeru pristojni organ ugotavlja, ali je obstoječe dejansko stanje res takšno, da je ogrožena javna korist (npr. korist otroka) in da jo je potrebno zaradi tega zavarovati. Če je dejansko stanje takšno, mora organ začeti upravni postopek, seveda ob pogoju, da hkrati obstaja možnost za začetek postopka v materialnem zakonu ali drugem na zakonu temelječem predpisu. Obstoj dejanskega stanja ugotavlja organ sam, lahko pa za takšno stanje izve iz sporočil oziroma pobud drugih organizacij, organov ali posameznikov. Ti pobudniki niso stranke v postopku, njihova opozorila oziroma pobude tudi niso zahteve za začetek upravnega postopka, ampak le podlaga za morebitno pobudo pristojnega organa, da začne upravni postopek po uradni dolžnosti. Tudi v teh primerih organ sam presoja, ali je dejansko stanje takšno, da je treba za varstvo javne koristi začeti upravni postopek po uradni dolžnosti (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 277).


V konkretnem primeru (odobritev pravnega posla, s katerim skrbniki razpolagajo s premoženjem osebe, postavljene pod skrbništvo) gre za postopek, ki se začne na zahtevo stranke (osebe, ki je postavljena pod skrbništvo), saj je namen postopka dejanje v interesu stranke. Če se začne postopek na zahtevo stranke, se plača taksa, razen v primerih, ki jih določa Zakon o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, 106/2010 in novele).


Taksni zavezanec je tisti, ki s svojo vlogo uvede upravni postopek oziroma na katerega zahtevo se opravijo dejanja ali izdajo dokumenti, predvideni v taksni tarifi (4. člen ZUT). V konkretnem primeru gre obveznost plačila takse v breme osebe, postavljene pod skrbništvo, ne skrbnika, saj se uveljavlja pravna korist osebe, ki je postavljena pod skrbništvo, ki pa je pač javnopravno omejena in ni prosta v njegovo dobro. V javnem interesu je omejitev prostega razpolaganja s premoženjem, ne pa dovolitev takega razpolaganja, zato v tem primeru tudi ne gre za postopek, ki se uvede po uradni dolžnosti.


Sistemsko gledano ni videti razlogov, zaradi katerih bi bil v tem primeru zavezanec oproščen takse, razen seveda če gre za oprostitve po ZUP in ZUT na podlagi socialne ogroženosti.