Upravni organ je izdal odločbo, s katero se zavezancu nalaga obveznost. Zavezanec ni upošteval z odločbo odrejenih ukrepov upravnega organa, zato je ta izdal sklep o dovolitvi izvršbe po drugi osebi pooblaščenemu izvršitelju (podjetju). V sklepu je upravni organ navedel, da bo o stroških izdan poseben sklep, saj ni mogoče vedeti, kakšni bodo stroški izvršbe ob njenem začetku.


Ali je upravni organ dolžan pred izbiro pooblaščenega izvršitelja, ki bo izvršil odločbo, pridobiti tri ponudbe oziroma izvesti javno naročilo po Zakonu o javnem naročanju (saj bi z morebitno izbiro dražjega ponudnika zavezancu povzročil škodo) ali lahko izbere izvrševalca sam in ali ga ob tem kaj zavezuje?


Ali mora upravni organ z izvajalcem skleniti pogodbo ali je dovolj, da izvajalcu odredi izvršitev odločbe, npr. z zapisnikom?


Kako je s stroški izvršbe: ali je pravilno da izvajalec po končani storitvi upravnemu organu pošlje račun s specifikacijo opravljenih del, na podlagi katerega upravni organ izda sklep o stroških, ali lahko podjetje samo pošlje račun zavezancu?


Kako je s stroški, če jih zavezanec ne plača v roku, kdo da predlog za denarno izvršbo na CURS, upravni organ ali izvrševalec, ki je storitev izvedel?


Ali se način izvršbe lahko spremeni med njenim tekom (npr. iz izvršbe po drugi osebi v izvršbo s prisilitvijo)?

Izvršba je poseben upravni postopek, kar pomeni, da kot prisilna realizacija upravnopravnega razmerja ni le faza postopka, ampak samostojen upravni postopek z vrsto posebnosti. Tako je določilo pri presoji pravne narave izvršilnega postopka tudi Ustavno sodišče RS. Z izvršbo se prisiljuje zavezanca k izpolnitvi denarne ali nedenarne obveznosti, ker je prostovoljno ni izpolnil (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 230).

Način izvršbe je odvisen od narave zavezančeve nedenarne obveznosti, zlasti od tega, ali obveznost lahko izpolni kdo drug na zavezančeve stroške, ali pa jo lahko izpolni le zavezanec. Izbira načina izvršbe je pogojena z načelom sorazmernosti dopustnih posledic, ki jih bo posamezen način izvršbe povzročil, če je mogoče namen izvršbe doseči na več načinov in z raznimi sredstvi, se opravi izvršba na tak način in s takim sredstvom, ki sta za zavezanca najmilejša, pa se z njima vendarle doseže namen izvršbe (285. člen ZUP). Seveda pa mora biti odrejeni način izvršbe učinkovit, tako da pripelje do realizacije upravnega razmerja, določenega z upravnim aktom. Od tega je odvisno, kateri način izvršbe bo izvršilni organ uporabil.

Kot sredstvo izvršbe odločbe za nedenarne obveznosti se lahko odredi 1) izvršba po drugih osebah in 2) izvršba s prisilitvijo, slednja pa a) z denarnim kaznovanjem in b) s fizično prisilitvijo. Primarni način je izvršba po drugih osebah, če pa ta glede na naravo obveznosti ni možna ali ni primerna, se odredi izvršba s prisilitvijo. Izvršba po drugi osebi je prednostni način izvršbe pred izvršbo s prisilitvijo, ker z grožnjo denarne kazni upravičenec še nima zagotovila, da bo obveznost dejansko izpolnjena, medtem ko izvršba po drugih osebah to zagotavlja (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 807-808).

Izvršba s prisilitvijo se uporabi, če (298. člen ZUP):

1) je zavezanec dolžan kaj storiti, dopustiti ali kaj trpeti, pa ravna v nasprotju s to obveznostjo,

2) če je predmet izvršbe kakšno zavezančevo dejanje, ki ga ne more namesto njega opraviti nihče drug,

3) če narava izvršbe to terja,

4) če izvršba po drugih osebah ni bila uspešna ali ni primerna.


V primeru izdane odločbe, ki nalaga obveznost, gre za postopek upravne izvršbe, kar pomeni, da je potrebno postopati v skladu z določili ZUP in ne po Zakon o javnem naročanju (pisrs.si) (ZJN, Uradni list RS, št. 91/15 in nasl.). Upravni postopek je postopek, v katerem organ neposredno uporabljajoč predpise odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe v konkretni upravni zadevi. Posamično upravno pravno razmerje je razmerje med državo oziroma drugim oblastnim subjektom in posameznikom ali drugo osebo, ki je urejeno s posamično (konkretno in individualno) upravno normo, ki se oblikuje v postopku odločanja o upravnih stvareh. Pomeni odnos med oblastjo, ki jo zastopa avtoritativni upravni organ in naslovnik avtoritativne norme. Dokler zakonodajalec določa neko razmerje kot upravno, ker je na tem področju (praviloma) potrebna zaščita določenega javnega interesa v koliziji z interesom stranke, je upravni postopek oblastne narave (več v Kovač, Javno naročanje vročevalcev, zastopnikov, izvedencev, tolmačev in izvršiteljev v upravnem postopku, Pravna praksa, št. 27/2011, str. 6-7). Upravni organ ima pri upravnem odločanju prioritetno nalogo varovati javni interes oziroma javno korist.

Če upravni organ presodi, da je zaradi javnega interesa ali varstva pravic in pravnih interesov strank oziroma drugih udeležencev v postopku potrebno imenovati izvršitelja, izda zato sklep, katerega pravna narava je avtoritativna. Če je izvršbo mogoče opraviti na več načinov in z raznimi sredstvi, se za način izvršbe odredi najprimernejše izvršilno sredstvo in določi tudi razumen rok za izvršitev naloženega dejanja. Izbira načina in sredstev morata tako biti v skladu s 285. členom ZUP, torej na način, ki je za zavezanca najmilejši, pa se z njim doseže namen izvršbe (Jerovšek et.at., ZUP s komentarjem, 2004, str. 785). Ta določba se lahko smiselno uporabi tudi glede stroškov, ki nastanejo zaradi imenovanja izvršiteljev.
Upravni organ sicer sam izbere izvršitelja, kot izhaja iz 12. člena ZUP, samostojnost pri odločanju, pri tem ni vezan na nobena izrecna pravila, vendar mora le tega izbrati z upoštevanjem več meril, med katerimi je tudi cena, a ne kot primerni, še manj edini, dejavnik, pač pa štejejo zlasti strokovnost izvršitelja, njegova učinkovitost, odnos ipd. Upravni organ je prav tako dolžan zaradi načela zakonitosti po 6. člen ZUP, varstva pravic strank in javnih koristi po 7. členu ZUP ter ekonomičnosti po 14. členu ZUP, voditi upravni postopek čim hitreje in brez nepotrebnega odlašanja, ki bi vključeval npr. izbiro izvedenca prek javnega naročila.


Upravni organ, ko vodi in odloča v upravnem postopku, ne posluje kot subjekt na trgu de iure gestionis, ampak deluje de iure imperii, zato z izvajalcem ne sklepa nobene pogodbe - sklep o določitvi izvršbe in izvršitelja zadošča (več Kovač, ib., str. 7). Upravna izvršba se torej opravi na podlagi odločbe, na kateri je potrdilo o izvršljivosti, in sklepa o dovolitvi izvršbe.

Stroški postopka v zvezi z izvršbo na CURS sodijo po ZUP, kot specialnem zakonu v tem primeru, med posebne stroške postopka, ki jih trpi zavezanec. Če se ti stroški ne morejo izterjati od njega, jih trpi stranka, ki je predlagala izvršbo (113. - 121. člen ZUP in 297. člen ZUP), torej glede na tip uvedbe postopka in njegov izid. Predlog poda organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji. Pooblaščeni izvršitelj pa izda račun organu, ne zavezancu, saj gre za dve vzporedni razmerji:

#med organom in izvršiteljem (organ izvršitelju poplača stroške glede na njegov obračun takoj po izdaji le tega) ter
#organom in zavezancem (organ izda naknaden sklep, da mora zavezanec organu plačati x stroškov glede na obračun, izvršitelja in morebitne dodatne izdatke).

Če izvršbo razumemo kot postopek, ki privede do prisilne izvršitve obveznosti, potem je mogoče med njegovim tekom sredstva oziroma načine za dosego tega cilja spreminjati, a v skladu z načelom smotrnosti in sorazmernosti. Izvršba s prisilitvijo se tako med drugim lahko odredi šele, ko izvršba po drugih osebah ni bila uspešna.