Aktivna stranka in stranka z nasprotnim interesom sta na organ naslovili sporazumno prošnjo za odlog odločanja, ker se dogovarjata o rešitvi spora, ki bi bila ugodna za obe stranki. Ali je v takem položaju odlog zakonit in na kateri podlagi? Kako naj ravna organ, da ne bo prekršil predpisanega roka za odločitev?

Nadalje se lahko zgodi, da stranki predložita očitno dogovorjeno soglasje o rešitvi spora, vendar aktivna stranka ne vloži uradnega zahtevka za spremembo pogojev, h kateri se je zavezala v pogodbi o rešitvi spora. Kako organ tedaj postopa?

Kadar se v upravnem postopku soočijo interesi več strank, ki so nasprotnosmerni, jih mora upravni organ ob primarnem upoštevanju oz. zaščiti javni koristi, upoštevati in si pri tem prizadevati za poravnavo, ki pa ne sme iti na račun javnega interesa.

Če nasprotni stranki predlagata odlog odločanja, gre po njeni pravi vsebini (tj. namenu, ki ga vloga zasleduje) za predlog oz. prošnjo za prekinitev postopka. Vendar ZUP ne ureja prekinitve, odloga oz. mirovanja v namen dogovora med strankama, razen če bi šlo za predhodno vprašanje v drugem upravnem ali sodnem postopku, za katerega organ, ki vodi matični postopek, ni pristojen (147. člen ZUP). V danem primeru pa gre razumeti, da se naj bi stranki poravnali celo izven postopka oz. ne pred državnim oz. upravnim organom, temveč zasebno. Kot navedeno, slednje ni prepovedano, vendar gre za postopanje, ki ni del upravnega postopka, zato ga ZUP ne ureja. Stranki z nasprotnimi interesi se lahko poravnata tudi izven postopka, a gre za njuno breme. Zato tudi predloženo soglasje o poravnavi po ZUP ni podlaga za organ, da bi tako poravnavo štel kot izvršilni naslov, kar velja za (zapis) poravnavo(e) pred upravnim organom po četrtem odstavku 137. člena ZUP. Torej se soglasja oz. dogovora ali poravnave, sklenjene mimo organa, v postopku po ZUP ne more uveljavljati kot temelja, da bi upravni organ stranko, ki se morda odgovora ne drži, k temu prisilil, ampak take zasebne spore stranki lahko rešujeta v pravdi ali drugem sodnem postopku.

Podobno velja glede reševanja predloga za "odlog" oz. prekinitev postopka pred upravnim organom, da bi stranki sami, izven postopka, skušali rešiti spor. Ker zakon v 153. členu ZUP za prekinitev ne predvideva uskladitve nasprotnih interesov strank (izven instituta predhodnega vprašanja), za prekinitev v smislu ZUP ni pravnega temelja. Organ tako ne bi smel prekiniti postopka oz. ne morejo nastopiti posledice zakonite prekinitve, tj. mirovanje teka vseh rokov (npr. roka za izdajo odločbe, 222. člen ZUP). Rok za odločitev zato neprekinjeno teče naprej.

Na vsako vlogo stranke pa se mora organ odzvati. Če stranki tako vztrajata pri odlogu oz. prekinitvi postopka zgolj, da bi se sami dogovorili o sporu, se zahtevek zavrže po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, saj stranka(i) uveljavlja(ta) pravico, ki ji(ma) je pravni red ne daje.

Če pa je bila dogovarjana in sklenjena poravnava pred državnim ali upravnim organom in dokazilo o sporazumu med strankami te predložijo kot doseženo v drugem pravnem postopku, je prekinitev postopka zakonita. Tedaj upravni organ po predloženem sporazumu nadaljuje osnovni postopek in pri odločitvi upošteva pogoje, ki so dogovorjeni med strankama. Stranki ni potrebno vlagati novega zahtevka, da se dogovorjeni pogoji upoštevajo v postopku, saj je bil namen predhodnega vprašanja (rešitev spora) dogovor o teh pogojih, razen če področni zakon določa, da je potrebno poleg dogovora za nadaljevanje postopka vložiti tudi spremembo zahtevka v upravnem postopku. Glavna stranka pa lahko po 133. členu ZUP (in analogno po 134. členu ZUP) kljub poravnavi med upravnim postopkom naknadno vendar spremeni (ali umakne). Upravni organ je na tako izjavo volje glavne stranke vezan in je ne more prisiliti, da bi npr. spremenila zahtevek mimo svoje volje. Če pri tem stranka krši sklenjeno poravnavo z drugo stranko, sklenjeno izven ali v drugem pravnem postopku, se spor med strankama oz. izvršitev poravnave rešuje v drugih postopkih (ali v pravdi ali gospodarskem sporu ali postopku pred organom, pred katerim je bila poravnava sklenjena). Upravni organ v matični upravni zadevi pa postopek vodi glede na zahtevek glavne stranke v predpisanem roku za izdajo odločbe.