Pravna oseba, na podlagi katere teče postopek na njeno zahtevo, ima določen naziv oziroma firmo. A med postopkom na podlagi področnega zakona stranka spremeni firmo, tj. svoj naziv. Ob tem hkrati upravnemu organu predloži novo pooblastilo na novega pooblaščenca, ki ga pooblastitelj označi z novo firmo oziroma nazivom. Pooblastila staremu zastopniku pri tem ne prekliče. Po področnem zakonu sicer izrecno velja, da ima lahko stranka več zastopnikov oziroma pooblaščencev. Katero pooblastilo je veljavno v tem položaju, le novo ali prejšnje in novo?

Stranka v upravnem postopku je po področnem pravu za določeno pravico, pravno korist ali obveznost legitimirana oseba (42.člen ZUP). Če ta med postopkom samo spremeni svoje ime ali naziv, vendar gre za isto oseb(nost), tedaj to na postopek ne vpliva, saj je stranka še vedno ista, le da se od seznanitve organa z novim nazivom ali imenom, uporablja slednjega. Drugače velja, če bi se npr. pravna oseba preoblikovala in ob tem tudi spremenila naziv, saj tedaj veljajo določbe 50.člena ZUP, ko bi organ postopek nadaljeval na podlagi zahtevka prve stranke, če bi ta stranka med postopkom prenehala delovati, gre pa za pravico, ki je prenosljiva, in bi nova oseba prevzela položaj stranke. Tako zakon določa za primer prenosa lastninske pravice kot merila opredelitve stvarne legitimacije, dodaja pa tudi druge podobne razloge.

Stranka lahko v upravnem postopku že po ZUP nastopa z več pooblaščenci. Pooblaščenca postavi stranka s pooblastilom, ki je lahko dano pisno ali ustno na zapisnik (55.člen ZUP). Po 57. členu ZUP je pooblastilo lahko splošno, za ves postopek, ali pa posebno - specialno. Specialno pooblastilo se lahko omeji na posamezna dejanja, lahko pa se tudi časovno ali kako drugače omeji. Dejanja, ki jih pooblaščenec opravi v mejah pooblastila, imajo enak pravni učinek, kot če bi jih opravila stranka sama (53. člen ZUP).

Posamezna vprašanja upravnega postopka za določeno upravno področje so lahko v področnem zakonu urejena drugače kot v ZUP. Kot določa ZUP, se v teh primerih postopa po določbah področnega zakona, po določbah ZUP pa se postopa v vseh vprašanjih, ki niso urejena s področnim zakonom (3. člen ZUP, več v Grafenauer in Breznik, Upravni postopek in upravni spor, 2005, str. 23, ter Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 18). V primeru, da zastopanje stranke (pooblastitelja) področni zakon podrobno ureja in določa, kdo je lahko zastopnik, način podaje ter način prenehanja pooblastila, kakor tudi da mora zastopnik izpolnjevati posebne pogoje ter biti evidentiran v predpisani evidenci, potem je organ primarno dolžan upoštevati pravila področnega zakona. Gre torej za posebno ureditev procesnih dejanj zastopanja stranke v postopkih pred organom. Ker področni zakon določa konkretno za način prenehanja pooblastila preklic le-tega s strani pooblastitelja ali odstop s strani zastopnika, velja - enako kot po ZUP - domneva, da pooblastilo velja, dokler ni izvedeno eno od teh dveh dejanj. Torej velja tudi prejšnje pooblastilo, ki ga je dala ista stranka (le s prejšnjim nazivom), čeprav je podano novo pooblastilo še drugemu pooblaščencu (s strani pooblastitelja, ki uporablja že nov naziv).

Tudi ZUP omogoča stranki, da si lahko postavi enega ali več pooblaščencev (prim. recimo sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1518/2003 z dne 19. 1. 2005), pri čemer je za pooblaščenca lahko določena vsaka popolnoma poslovno sposobna fizična oseba, odvetniška družba ter fizična ali pravna oseba, ki je registrirana za opravljanje določene dejavnosti, ki je v neposredni zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih uveljavlja stranka (54. člen ZUP). V primeru, ko ima stranka več pooblaščencev, lahko organ, primarno upoštevaje načelo varstva pravic strank (7. člen ZUP), torej obseg pooblastil posameznim pooblaščencem v skladu s načelom ekonomičnosti (14. člen ZUP) komunicira le z enim izmed teh pooblaščencev. Izbere kateregakoli (v mejah strankine volje prek vsebine in obsega pooblastil), ne da bi pred tem izdajal kakršnekoli sklepe, zgolj npr. vroča pooblaščencu B.