Če zavezanec ne plača takse ali druge izvršljive denarne obveznosti, preda organ, ki je vodil matični upravni postopek, zadevo v izterjavo davčnemu organu. Kateri organ je pristojen za obračun zamudnih obresti za izpeljavo izvršbe, saj nenazadnje tudi organ, ki je vodil matični upravni postopek, ne ve, koliko bo znesek obresti do uspešne izterjave oz. plačila takse ali druge denarne obveznosti?

Dokler upravni akt ni vročen stranki, ne povzroči nobenega pravnega učinka; odločilno je pravno in dejansko stanje ob vročitvi odločbe stranki, ne pa dan inšpekcijskega pregleda, zaslišanja stranke ali izdelave odločbe (sodba). 224. člen ZUP določa, da dokler odločba ni vročena stranki, tudi ne more postati izvršljiva, saj stranka za svojo obveznost (še) ne ve, zato rok za izpolnitev obveznosti niti še ne začne teči in se ne izteče, organ pa ne more izvesti nobenih izvršilnih dejanj. Navedeno pomeni, da je v konkretnem primeru potrebno dejstva, ki vplivajo na odločitev, tj. obračun obresti, upoštevati oz. v tem primeru izračunati do vključno izdaje akta, kar pomeni do datuma dejanske ali fiktivne vročitve. Fiktivne vročitve so določene v 87. členu ZUP s sporočilom o prispelem pismu in pri javnem naznanilu v 94. členu ZUP, pa tudi v 85. členu Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Ur. l. RS št. 13/11 in novele).

Res pa je, da datuma dejanske ali včasih tudi fiktivne vročitve ob izdaji odločbe organ ne more poznati in tako tudi ne more pripraviti povsem določno opredeljenega obračuna. Vendar ugovor, češ da zaradi neznanega datuma vročitve v odločbi ni mogoče določiti višine obresti (kar npr. 80. člen ZDavP-2 določa kot obvezno sestavino izreka odločbe), ne zdrži, saj zadošča taka opredelitev obresti v izreku, da je ta določljiv, čeprav nedoločen. Izračun obresti glede na potečen čas mora biti nesporno razviden. Stališče, da vročitev predstavlja bodoče negotovo dejstvo in da je zato smiselno kot dan izdaje odločbe šteti dan sestave odločbe (datum na odločbi), je nepravilno. Vročitev je pomembna zaradi nastanka pravnih učinkov, zlasti začetka tekov rokov, predvsem pritožbenega in paricijskega. Določljivost pa že zadošča zahtevani določnosti izreka po ZUP, tudi za nadaljnjo izvršbo - važno je, da se lahko enoznačno izračuna znesek obveznosti po zapisanem v izreku na določen dan, čeprav torej ni že skupnega zneska, ker ga zaradi vnaprej neznanega datuma vročitve ne more biti. Res pa bo treba potem tako zavezancu kot na strani organa v izvršbi izračunavati konkretno številko zneska obveznosti na dan x (=dan dejanske ali fiktivne vročitve odločbe) (prim. Jerovšek et al., ZDavP-2 s komentarjem, 2008, str. 218). Obračuna obveznosti organ ne more vršiti kar na dan odpreme odločbe ali sklepa oz. akta o denarni obveznosti, ali morda na dan odpreme in z dodatkom 15 dni, saj je lahko tudi fiktivna vročitev izpodbojna in bi v tem primeru bilo potrebno z novo odločbo na novo določati materialnopravno obveznost (za kar seveda ni pravne podlage), ne le vročiti istega akta na nov naslov.

Izvršba je pravna institucija, ki omogoča prisilno realizacijo pravnega razmerja, ki je izraženo v izreku konkretnega upravnega akta. Do tega pride, če oziroma kadar stranka, ki je dolžna ravnati po izreku (dispozitivu), prostovoljno tega ne stori v danem izpolnitvenem roku. Izvršba se tako kaže po eni strani kot nadaljevanje (zaključna faza) upravnega postopka, po drugi strani pa je izvršba povsem ločen in samostojen postopek (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 605). S sklepom o izvršbi se v izreku ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva (datum) in določi način izvršbe. V četrtem odstavku 290. člena ZUP še določa, da kadar upravne izvršbe ne opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, potrdi ta organ na odločbi, da je postala izvršljiva (potrdilo o izvršljivosti) in jo pošlje v izvršitev organu, ki je pristojen za izvršbo.

V 289. členu ZUP določa, da upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil na prvi stopnji, razen če ni s posebnim predpisom za to določen kak drug organ, upravno izvršbo denarnih obveznosti pa opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti, tj. po ZDavP-2. Vse denarne obveznosti iz upravnega postopka, tudi izrečene denarne kazni v postopku, po prvem odstavku 294. člena ZUP torej izterjuje davčni organ, ne izdajatelj izvršilnega naslova. Kateri je pristojni davčni organ, določa poleg ZDavP-2 Zakon o finančni upravi (Ur. l. RS, št. 25/14 in nasl.) in uredba na podlagi ZFU. Po teh predpisih je za davčno izvršbo nedavčnih denarnih obveznosti (tudi denarnih kazni iz nedavčnih upravnih postopkov) pristojen ustrezen finančni urad.

Materija upravnih taks je urejena z Zakonom o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 106/10 in novele). Upravne takse, ki so uvedene z zakonom in določena v taksni tarifi, se plačujejo za dokumente (vloge, odločbe, potrdila in druge dokumente) in dejanja v upravnih zadevah ter za druge predmete in dejanja organa, ki so povzročena na zahtevo stranke. Predmet (vloge, odločbe, overitve, prepise, prevode itd.) in višino upravne takse določa taksa tarifa. Nobena taksa se ne more pobirati, če je ni v taksni tarifi. Tudi glede pobiranja upravnih taks velja načelo zakonitosti. Neplačana taksa se prisilno izterja po predpisih, ki veljajo za prisilno izterjavo davkov, pri tem pa se neplačana taksa prisilno ne izterja, če znesek neplačane takse v posamezni zadevi ne presega zneska, ki je z davčnimi predpisi določen kot znesek, za katerega se ne opravi prisilna izterjava (glej 19. člen ZUT). Takso mora plačati tisti, ki s svojo zahtevo sproži upravni postopek oziroma se na njegovo zahtevo opravijo dejanja ali izdajo dokumenti, ki so predvideni v taksni tarifi (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 268 – 270).

Ne le iz določb po ZUP, kjer izhaja določba o pristojnosti za izvršbo (289. člen in dr. členi ZUP, ki določajo, da upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ) in ne glede na določbo tega člena, upravno izvršbo denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Konkretno tretji odstavek 146. člena ZDavP-2, po katerem predlagatelj izvršbe, torej izdajatelj izvršilnega naslova na denarno obveznost obračuna zamudne obresti za terjatve, ki jih predlaga v izterjavo do dneva izdaje predloga, kasneje pa izvršilni organ, torej davčni organ. Izvršilni postopek denarne obveznosti pa od prejema predloga izdajatelja izvršilnega naslova vedno vodi le davčni organ, nikdar nedavčni upravni organ, kot sicer izdajatelj izvršilnega naslova z denarno obveznostjo (odločbe ali npr. sklepa z zagroženo denarno kaznijo). Če bi sklep o izvršbi denarne obveznosti izdal izdajatelj izvršilnega naslova, bi bil tak akt izpodbojen, saj bi nastopila absolutna bistvena postopkovna napaka po 1. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tak sklep bi bil tudi predmet odprave po nadzorstveni pravici po 1. točki prvega odstavka 274. člena ZUP, saj je stvarna pristojnost temelj formalne zakonitosti v postopku. Na to pravilo mora paziti tudi sodišče v upravnem sporu in zato v primeru tožbe zoper sklep o izvršbi denarne kazni, ki bi ga izdal kar nedavčni organ kot izdajatelj sklepa o izvršbi z grožnjo denarne kazni, tak sklep odpraviti in vrniti v odločanje pristojnemu organu.