Občinska uprava izdaja na podlagi področnih predpisov (67. člena Zakona o lokalni samoupravi ter drugega odstavka 43. in drugega odstavka 44. člena Zakona o socialnem varstvu), po pridobitvi mnenja drugega organa (npr. Socialne zbornice Republike Slovenije) upravno odločbo (npr. o podelitvi koncesije za opravljanje javne službe pomoči na domu). V pouku o pravnem sredstvu, kot bistveni sestavini odločbe, navaja, da je zoper odločbo dovoljena pritožba v 15 dneh na župana Občine X, kot drugostopenjskega organa. Ali je glede na stvarno pristojnost prvostopenjskega organa pouk o pravnem sredstvu pravilen?

Kako pa naj ravna organ, ki ni pristojen za odločanje o pritožbi, saj je organ prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava stranko napotil nanj (npr. šlo je za uporabo ZDIJZ oz. ZUP, ne pa ZVOP-2)? Ali naj pritožbo odstopi stvarno pristojnemu organu ali jo vsebinsko obravnava in nato prvostopenjski akt odpravi in zadevo vrne v odločanje pristojnemu organu?

Pouk o pravnem sredstvu je sestavni del konkretnega upravnega akta zato, da stranki omogoči učinkovito uveljavljanje njene pravice do pritožbe (13. člen ZUP). Pouk o pravnem sredstvu je nadalje oblika pomoči neuki stranki kot del načela varstva pravic strank (četrti odstavek 7. člena ZUP). Po prvem odstavku 215. člena ZUP se v pouku o pravnem sredstvu stranki sporoči, ali lahko vloži pritožbo ali tožbo v upravnem sporu ali drugem postopku pred sodiščem (v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 603). Če je zoper odločbo dovoljena pritožba, je treba v pouku navesti, na koga se stranka lahko pritoži (pri tem je mišljen drugostopenjski organ), pri kom (pritožba se vloži pri organu prve stopnje, pri čemer mora biti naveden naziv organa in tudi poštni naslov) in v katerem roku vloži pritožbo in koliko znaša zanjo taksa ter da lahko poda pritožbo tudi na zapisnik pri organu, ki je izdal odločbo. Kot že rečeno mora biti organ, pri katerem se lahko vloži pritožbo, naveden s polnim osebnim imenom in naslovom (drugi odstavek 215. člena ZUP). Polni naslov organa pri katerem se pritožba vloži je potreben, da stranka lahko izpiše ovojnico, v katero vloži pritožbo, saj se ta običajno pošlje na organ, ki je odločbo izdal (v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 604). V tem primeru je to občinska uprava.

Treba je opozoriti, da mora biti stvarno pristojen organ in predpis o pristojnosti organa, ki odločbo izda (212. člen ZUP) naveden že v uvodu odločbe. V skladu s 15. členom ZUP se stvarna pristojnost organov za odločanje v upravnih zadevah določa po predpisih, ki urejajo posamezno upravno področje (v konkretnem primeru Zakon o socialnem varstvu (ZSV), Ur. l. RS, št. 54/92 in novele). Prvi odstavek 233. člena ZUP nadalje ureja vprašanje pristojnosti za odločanje o pritožbi v primeru odločanja o upravni zadevi iz izvirne pristojnosti občine. Na prvi stopnji v takih primerih praviloma odloča uprava samoupravne lokalne skupnosti, ki ima po ZUP status organa (glej 17. člen ZUP). O pritožbi zoper navedeno odločbo bo tako v našem primeru odločal župan občine. V primeru, da bi šlo za odločanje o pritožbi zoper odločbo o upravni zadevi s področja prenesene pristojnosti, določa drugi odstavek 233. člena ZUP, da o pritožbi zoper odločbo, ki jo izda uprava samoupravne lokalne skupnosti, odloča stvarno pristojno ministrstvo. Ker pa v tem trenutku ni prenesenih državnih nalog, ki bi jih izvrševale občine, se določba drugega odstavka v praksi ne uporablja (v Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 650).

V primeru, ko upravni organ napačno opredeli upravno zadevo in posledično uporabi napačen materialni predpis, se postavljata vprašanji 1) ali je treba pouk o pravnem sredstvu, ki temelji na uporabi tega materialnega prava, šteti za napačnega in 2) kako naj ravna organ, ki na podlagi takega pouka o pravnem sredstvu dobi v reševanje pritožbo.

Objektivno gledano je tak pouk o pravnem sredstvu napačen, a hkrati glede na uporabljeno materialno pravo pravilen. Vprašanje pa je, ali je mogoče tako napako ugotoviti že ob formalnem preizkusu vloženega pravnega sredstva in posledično ravnati po 65. členu ZUP, ali pa lahko do take ugotovitve pride šele na podlagi vsebinske presoje vloženega pravnega sredstva (na kršitve materialnega prava mora namreč paziti po uradni dolžnosti - drugi odstavek 247. člena ZUP)? V prvem primeru bi namreč drugostopenjski organ ravnal po 65. členu ZUP in zadevo odstopil pristojnemu organu, v drugem primeru pa prvostopenjski akt odpravil in zadevo vrnil v ponovno reševanje pristojnemu organu.

V skladu s prvim odstavkom 246. člena ZUP drugostopenjski organ v formalnem preizkusu vloženega pravnega sredstva preverja zgolj, ali je bilo pravno sredstvo sploh dovoljeno, ali je bilo vloženo pravočasno in ali je bilo vloženo s strani upravičene osebe - napačne uporabe materialnega prava se torej v tej fazi preizkusa ne preverja (drugače velja pri ravnanju organa prve stopnje, ki po prejemu pravnega sredstva po formalnem preizkusu opravi tudi prvi vsebinski preizkus, saj na njegovi podlagi lahko izda nadomestno odločbo - glej 242. člen ZUP). Praviloma mora torej drugostopenjski organ pravno sredstvo obravnavati še vsebinsko, da bi lahko ugotovil, da za reševanje le-te na drugi stopnji ni pristojen zaradi napačne uporabe materialnega prava in bi zato prvostopenjski akt odpravil in zadevo vrnil v reševanje pristojnemu organu. Drugače pa bi ravnal, če bi bila napačna uporaba materialnega prava očitna že na prvi pogled - v tem primeru bi zadevo odstopil v reševanje pristojnemu organu na podlagi 65. člena ZUP - nezakonito postopanje prvostopenjskega organa pri uporabi materialnega prava (še toliko bolj pri napačnem pouku) namreč ne pomeni spremembe upravne zadeve in s tem spremembe stvarne pristojnosti za odločanje o pravnem sredstvu.