Ali je pooblastilo stranke pooblaščencu veljavno, če je zgolj podpisano, a na pooblastilu ni navedenega priimka in imena osebe, ki podpisuje pooblastilo, torej stranke?

ZUP dopušča, da opravilno sposobna stranka ne nastopa sama v postopku, ampak si lahko postavi v mejah svoje volje pooblaščenca, kolikor tudi slednji s tem soglaša. Pri tem ZUP izrecno ne predpisuje vsebine pooblastila. ZUP določa, da je pooblastilo lahko dano pisno ali ustno na zapisnik (55. člen ZUP). Iz konteksta določb o nastopanju stranke oziroma pooblaščenca ter vlogah v postopku pa je razbrati, da mora pooblastilo vsebovati tiste sestavine, iz katerih bo jasno razvidna volja stranke, da pooblašča določenega pooblaščenca za določeno dejanje, čas, zadevo ipd. (več v Jerovšek in Kovač, 2010, Upravni postopek in upravni spor, str. 74-76). Torej mora pooblastilo vsebovati naslednje:

* kdo pooblašča (označba pooblastitelja oziroma stranke);
* kdo je pooblastitelj (ime oziroma naziv in kontaktni podatki;
* za kaj oz. kateri obseg se daje pooblastilo (zadeva oziroma postopek, dejanje, čas ...);
* druge sestavine vloge, to je predvsem podpis pooblastitelja, ki označuje njegovo voljo za zastopanje, datum in kraj, navedba organa, ki se mu predloži pooblastilo ipd.

Če je pooblastilo dano na zapisnik pri organu, pa mora imeti vse sestavine, kot jih predpisuje 74. člen ZUP.

Vse formalnosti služijo temu, da je organ prepričan, na kar mora paziti ves čas postopka po uradni dolžnosti (prim. 129. člen ZUP), kakšna je resnična volja stranke - kdaj nastopa sama in kdaj po pooblaščencu. Če dejanje ni opravljeno po legitimirani osebi, namreč nastopi absolutna postopkovna napaka in je, kolikor npr. pooblastitelj naknadno dejanja nepooblaščenega zastopnika ne potrdi, odločba, izdana v takem postopku izpodbojna (gl. 2. in nadaljnje točke drugega odstavka 237. člena ZUP).

Pooblastilo se torej šteje za veljavno, če je iz njega moč razbrati, kdo je pooblastitelj, čeprav recimo ime in priimek pooblastitelja nista predhodno natisnjena ali natipkana ali označena drugače kot z lastnoročnim podpisom. Pri tem mora vendar uradna oseba, ki vodi postopek, biti prepričana, da je določen podpis res skladen s podpisom stranke, npr. je čitljiv in se lahko prebere ime ali pa so v spisu že drugi dokumenti s podpisom iste osebe in je le ta primerljiv.

Če je pooblastilo dano v obliki zasebne listine (ne na zapisnik pred organom), pa organ dvomi o njegovi verodostojnosti, torej o volji pooblastitelja za zastopstvo, kot izhaja iz pooblastila, lahko naloži, naj se predloži overjeno pooblastilo ali da pooblastilo ustno na zapisnik (56. člen ZUP). Pravilnost pooblastila organ preizkusi po uradni dolžnosti. V primeru, ko ugotovi pomanjkljivosti pooblastila, uradna oseba pozove stranko ali pooblaščenca, naj te pomanjkljivosti odpravi. Organ v takšnem primeru ravna po petem in šestem odstavku 55. člena ZUP. Organ lahko dovoli, da opravi procesna dejanja za stranko oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo in izkaže v pooblastilu odobritev že opravljenih dejanj. Do predložitve pooblastila ni dovoljeno izdati odločbe. Če po izteku roka ni predloženo pooblastilo, se opravljena dejanja ne upoštevajo (55. člen ZUP).

Načelo ekonomičnosti postopka zahteva od organa, da se postopek vodi hitro, s čim manj stroški in čim manjšo zamudo za stranko, vendar tako, da se preskrbi vse, kar je potrebno, da se lahko zakonito in pravilno ugotovi dejansko stanje (14. člen ZUP). Zaradi tega bi bilo nesmiselno vsakokrat zahtevati posebne potrditve pristnosti pooblastila, je pa potrebno zahtevati overitev, kadar nastane dvom v pristnost pooblastila.Ker ZUP izrecno ne določa vsebine pooblastila, določa pa kako mora organ ravnati v primeru dvoma v pristnost pooblasila, je pooblastilo, na katerem je samo podpis stranke in podatki pooblaščenca veljavno, kolikor nedvoumno izkazuje, da je pooblastilo resnično podpisala stranka v navedenem postopku. V nasprotnem primeru pa organ vedno lahko naloži stranki ali pooblaščecnu, da pooblastilo dopolni. Pooblastilo je veljavno, dokler ne nastane dvom, da je pooblastilo dala konkretna stranka v konkretnem postopku.