Kako se lahko več delnih in dopolnilnih odločb združi v eno, če so odločbe praktično trajne oziroma določajo pravice z neomejenim rokom, se pa le te dopolnjujejo na zahtevo strank z raznimi spremembami (npr. licenciranje strank za dodatne registrirane dejavnosti glede na že obstoječe). Ali se sme in na kateri pravni podlagi vse te odločbe zajeti v eno z namenom preglednosti za organ in stranko ter tretje osebe?

Odločba ima pravno naravo avtoritativnega, tj. oblastnega akta, saj organ v razmerju do stranke nastopa z moĉnejšo voljo, zlasti (ugodilna oziroma obveznostna) odločba pa ima eksterne učinke na pravni položaj stranke. Zato je odločba podlaga za izvrševanje oziroma črpanje pravice in izvršilni naslov za izvršbo (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 182). Odločba učinkuje od trenutka izvršljivosti, katere nastop določa 224. člen ZUP. Pri teku postopka izdaje odločbe mora organ spoštovati predvsem načelo zakonitosti (6. člen ZUP), zato odloči v predpisanem roku oziroma čimprej po v času izdaje določbe na prvi stopnji veljavnem predpisu in dejanskem stanu (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 59, prim. tudi 251. člen ZUP in 238. člen ZUP).

Vsaka odločba tudi učinkuje samostojno, tako po obsegu odločitve v izreku, kot času učinkovanja. Če se izda najprej ena odločba, kasneje pa druga (ali več nadaljnjih), čeprav isti stranki in druga(e) pomeni(jo) dejansko ali celo pravno (o tem sp.) delno oziroma dopolnilno odločbo prvi, zato ni možna njuna "združitev" oziroma neke vrste poračun in čistopis vseh pravic ali obveznosti (ene) stranke v zadnji izdani odločbi. O prejšnjih pravicah ali obveznostih stranke se je vendar odločalo v samostojnih postopkih oziroma s samostojnimi odločbami, za posamezne predmete postopka lahko velja tudi druga pravna podlaga, da niti ob hkratni vložitvi zahtev ne bi bila možna združitev postopkov (prim. 130. člen ZUP). Prav tako ni možno, da bi se npr. zadnja izdana odločba sklicevala na prej izdane, sploh ne tako, da bi prejšnji recimo priložili zadnji odločbi, saj 210. člen ZUP in nadaljnji ne določajo, da bi odločba lahko vsebovala priloge.

Opisano velja tudi za "prave" delne in dopolnilne odločbe v smislu ZUP. Odločba vsebuje odločitev o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank, razen če zakon dovoljuje izjemo. Taka izjema je ena ali več delnih odločb, ki ji(m) sledi o zadnjem delu predmeta postopka izdana komplementarna ali dopolnilna odločba. Delna in dopolnilna odločba sta v nasprotju z načelom ekonomičnosti (in nasprotni kot skupna in generalna odločba), ker je načelo varstva pravic strank oziroma javnega interesa nadrejeno načelu ekonomičnosti (Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 610). Namreč če je že del postopka zrel za odločitev in ločljiv od ostalih, organ ne čaka, temveč v tem delu odloči. O delni odločbi govori prvi odstavek 219. člena ZUP, po katerem se lahko odloča o kakšni zadevi po delih oziroma po posameznih zahtevkih, pa so posamezni deli oziroma zahtevki že primerni za odločitev. Po pravnih učinkih je delna odločba povsem enaka popolni odločbi – ima enake sestavne dele (razen običajne, čeprav ne predpisane označbe »delna« v nazivu), se enako izda, postane dokončna, pravnomočna in izvršljiva, samostojno teče pritožbeni rok, lahko se izpodbija, velja za samostojni izvršilni naslov itd.

Delni odločbi sledi dopolnilna odločba, lahko pa je v posamezni zadevi izdanih več delnih in končna dopolnilna odločba, pri čemer so vsak zase samostojne glede nastopa pravnih učinkov (glej Jerovšek et al., ZUP s komentarjem, 2004, str. 611-612). Dopolnilna odločba se izda na predlog stranke ali po uradni dolžnosti, kot določa prvi odstavek 220. člena ZUP. Stranka pa lahko predlaga izdajo dopolnilne odločbe le za že prej vložene, ne nove zahtevke. Z dopolnilno odločbo je mogoče odločiti le o nerešenih vprašanjih , ki so bila predmet postopka. Zato z dopolnilno odločbo ni mogoče dopolnjevati razlogov prej izdane odločbe, s katero je bilo odločeno o vseh vprašanjih oziroma zahtevkih, ki so bili predmet postopka, in tudi ne v škodo ali korist stranke spremeniti odločbe, s katero je bilo v celoti pravnomočno odločeno o predmetu postopka (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 404).

Kolikor bi bilo glede na posebnost upravnega področja morda smiselno zaradi preglednosti in pogostnosti položaja potrebe po čistopisu, da bi veljalo drugače, kot navedeno v prvem delu odgovora, mora podati podlago področni zakon prek nadrejene rabe v razmerju do ZUP. Ta zakon bi moral tudi določiti vpliv zadnje odločbe na prej izdane odločbe (npr. da ne vpliva ali da gre samo za učinek ex nunc).