Organ je uvedel postopek po uradni dolžnosti na pobudo tretje osebe. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da po področnem zakonu pogoji za izdajo meritorne odločbe niso podani (npr. postavitev skrbnika za poseben primer). Ali naj sedaj organ po četrtem odstavku 135. člena ZUP postopek ustavi s sklepom, ker ukrepanje v javnem interesu ni potrebno (tj. v interesu osebe, ki naj bi se ji postavil skrbnik, za varstvo njenih pravic glede predloga spremembe izročilne pogodbe)? Komu se ta sklep vroči, ker je sedaj dejansko stranka, katere pravice oz. potrebe so bile predmet postopka, dementna (ni pa ji odvzeta poslovna sposobnost in je bila pri sklenitvi prvotne izročilne pogodbe, ki se tekoče izvaja, brez znakov demence)? Ali se za vročitev postavi začasni zastopnik? Ali se sklep vroči tudi zaslišani osebi kot potencialnemu skrbniku?

Ker je organ pri uvedbi postopka po uradni dolžnosti po preučitvi zadeve in okoliščin ugotovil, da izdaja odločbe v javnem interesu (tj. v interesu osebe, ki naj bi se ji postavil skrbnik) ni potrebna, na podlagi četrtega odstavka 135. člena ZUP s sklepom ustavi postopek. Namreč v primerih, ko je postopek uveden po uradni dolžnosti, mora organ v primeru, če ugotovi, da ni potrebe oziroma pogojev za nadaljevanje postopka in posledično izdaje odločbe, postopek izrecno ustaviti s sklepom (glej Breznik et al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 395).

Izdan sklep se vroči v skladu s prvim odstavkom 87. člena ZUP osebno stranki, kateri je namenjen, torej osebi, katere pravice, obveznosti ali pravni koristi so bile predmet odločanja v postopku po uradni dolžnosti. To velja tudi v primeru, če je ta oseba ob zaključku postopka dementna, saj se šteje za bistveno le pravno stanje poslovne oz. opravilne sposobnosti te osebe, to pa je stvar presoje pristojnega sodišča. Le sodišče lahko odvzame poslovno in s tem opravilno sposobnost osebi, do tedaj velja tudi dejansko dementna oseba za pravno polno opravilno. Če pa tako dementno stanje traja dalj časa oz. je obstoječe v času akutne urejanja pravnih zadev te osebe, je lahko to samostojni razlog za uvedbo nepravdnega postopka odvzema poslovne sposobnosti na sodišču oz. postavitve skrbnika (za poseben primer) tej osebi.

Začasni zastopnik, kot ga opredeljuje 51. člen ZUP, se v tem primeru oz. zgolj za vročitev zaključnega akta ne postavi, saj se začasni zastopnik ne imenuje le za vročitev, ampak za posamično nujno procesno dejanje med postopkom in npr. stranka ni dosegljiva. Začasni zastopnik tako sodeluje samo v postopku oziroma pri konkretnem dejanju, za katerega je postavljen, in to samo toliko časa, dokler so za to podani razlogi, ni pa to pooblaščenec za vročitve, kot ga določa 89. člen ZUP. A tudi ta v tem primeru ne pride v poštev, saj pooblaščenca za vročitve pooblasti stranka sama, izjemoma ga lahko organ postavi, le če bi bila stranka v tujini in v državi ne imela pooblaščenca.

Sklep o ustavitvi postopka se torej vroči le stranki v postopku, ne pa npr. priči oz. potencialnemu skrbniku. Slednji nima statusa stranke v postopku, ampak šele priče in potencialne bodoče stranke, kar pomeni, da bi pravni interes oziroma legitimacijo v zadevi pridobil šele, če oz. ko bi bil imenovan za skrbnika, prej ne, zato se mu ne vroči akta, niti nima drugih procesnih pravic kot stranka (npr. vpogled v spis po 82. členu ZUP, pritožba po 229. členu ZUP). Ker je stranka v tem postopku le ena, se sklep vroči le tej osebi, saj potencialni skrbnik nima stvarne legitimacije niti nista stranka oz. organ določila drugih pooblaščencev (podrobneje v Androjna in Kerševan, 2006, str. 230 – 232).