Kako se obračunavajo stroški v postopku po uradni dolžnosti po ZUP in zlasti po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. list RS, 43/07 in nasl.) v povezavi z ZUP, če je postopek začet po uradni dolžnosti ali na podlagi prijave in je v postopku ugotovljeno, da ni kršitve?

Pri izvajanju inšpekcijskih nadzorov ima inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora, v skladu z 19. členom Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN, Ur. list RS, 43/07 in nasl.), tudi pooblastilo "brezplačno" vzeti vzorce blaga ali materialov in opreme za potrebe preiskav. V drugem odstavku 31. člena ZIN pa je najti določbo, ki pravi, da stroške dejanj oziroma opravil v inšpekcijskem postopku, ki se nanašajo na tisti del nadzora, pri katerem niso bile ugotovljene nepravilnosti, trpi organ. Ali navedeni zakonski določbi pomenita, da organ ni dolžan povrniti stroškov oziroma ali je to odvisno od končnega rezultata postopka ter ali bi morali zavezancem v primeru ugotovljenih neskladnosti potem zaračunavati še stroške dela inšpektorja (dnevnice, kilometrine itd.)?

Stroške inšpekcijskega postopka določa Zakon o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) (pisrs.si) (ZIN, Ur. list RS, 43/07 in nasl.) v 31. členu, določbe ZUP se uporabljajo podrejeno. Področje postopka inšpekcijskega nadzora ureja in je kot posebni upravni postopek praviloma urejen s posebnimi pravili, v drugih vprašanjih, ki jih na posameznih upravnih področjih (npr. inšpekcijski nadzor) posebni upravni postopki ne urejajo, pa pride v poštev za reševanje splošnih postopkovnih vprašanj Zakon o splošnem upravnem postopku (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 33 – 35).

Stroške po ZIN, ki so bili nujni za ugotovitev dejstev, trpi zavezanec, če se v postopku ugotovi nepravilnosti oziroma pomanjkljivosti in se izda odločba o ukrepih. Velja načelo uspeha v postopku, kot to izhaja že iz osnovnih pravil ZUP glede postopkov po uradni dolžnosti (113. člen ZUP), a je posebnost ZIN, da poudarja upravičenost obračuna le stroškov, ki so »nujni« (v Jerovšek, Kovač, Posebni upravni postopki, 2008, str. 185). Potni stroški uradnih oseb, stroški, nastali pri odvzemu vzorcev ipd., tako sodijo med posebne stroške postopka. Glede vprašanja, ali bi morali zaračunavati zavezancem ob ugotovljenih neskladnostih še stroške dela (npr. potni stroški inšpektorjev) se neposredno upošteva ZUP, saj ZIN tu nima posebnih določb, ki bi urejale to vprašanje. V drugem odstavku 113. člena ZUP določa, da so potni stroški uradnih oseb stroški postopka, ki se obračunajo v primeru postopka po uradni dolžnosti, če je končan za stranko neugodno, njej v breme (če pa se postopek konča ugodno, se ti stroški ne obračunavajo in bremenijo organ, ki je postopek vodil). Če organ ne postopa tako, je v nekaj primerih tudi že Računsko sodišče pri nadzoru ugotovilo nezakonito in nesmotrno ravnanje s proračunskimi sredstvi. Menimo, da za drugačno stališče, češ da naj bi bili npr. potni stroški inšpektorjev kot uradnih oseb del materialnih stroškov organa in se ne bi obračunavali v posamični zadevi, ker je npr. pri inšpekcijskem nadzoru delo na terenu po naravi stvari običajno, ni podlage v ZUP. Če na določenem področju res velja neka posebnost, se ZUP ne uporablja samo, če področni zakon npr. bremenitev potnih stroškov uradnih oseb uredi drugače. Ne obračunavanje potnih stroškov uradnih oseb, tudi dnevnic, če so izdane za nadzor specifičnega oz. vnaprej opredeljenega zavezanca (po prijavi ali programu nadzora), je po praksi Računskega sodišča RS tudi v nasprotju s pravili smotrne porabe javnih sredstev.

Če se inšpekcijski postopek ustavi po prvem odstavku 28. člena ZIN – tj. v primeru, da je v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovljeno, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, in inšpektor postopek ustavi, torej po načelu uspeha trpi stroške inšpekcijskega postopka organ. Organ trpi stroške dejanj oziroma opravil v inšpekcijskem postopku, ki se nanašajo na tisti del nadzora, pri katerem niso bile ugotovljene nepravilnosti. Če je bil inšpekcijski postopek izveden na podlagi lažne prijave, pa trpi stroške postopka prijavitelj. Stroški se odmerijo (oziroma se ugotovi, da niso nastali) v odločbi ali sklepu o ustavitvi postopka oziroma posebnem sklepu o stroških.

Analogno ZIN določa obračun stroškov tudi Zakon o davčnem postopku (ZDavp-2, Uradni list RS, št. 13/11 in nasl.). Po tem zakonu se zavezancu povrnejo vsi stroški po načelih nujnosti, uspeha in sorazmernosti, torej vsi iz tistega dela postopka oz. nadzora, kjer ni ugotovljena odgovornost/napaka zavezanca (oz. je opozorilo upoštevano) in ki niso bili nujni (npr. zavezanec kljub temu, da se je postopek končal zanj neugodno v polovici predmeta nadzora, plača le pol potnih stroškov inšpektorja, a če je šel nadzirat zavezanca v Koper (zaradi nepristranskosti) npr. inšpektor iz Maribora, se lahko upošteva samo stroške od najbližje izpostave/OE organa do zavezanca, torej KP-KP in ne MB-KP). Temelj za tako tolmačenje je tudi načelo sorazmernosti, ki je opredeljeno v določbi 7. člena ZIN, ki za bistvo načela postavi usklajenost ukrepa, ki ga izreče inšpektor, s ciljem, ki ga nek predpis daje. Z ukrepom mora tako posegati le v določenem omejenem obsegu, ki je nujen za zagotovitev nekega stanja. S tem inšpektor uporablja za stranko ugodnejše ukrepe do te mere, da se z njimi doseže tudi namen predpisa in zaščita javnega interesa.

ZIN kot področni zakon, nadrejen ZUP, res daje podlago za "brezplačen" odvzem vzorcev, kar pa se v luči ostalih določb ZIN in ZUP vendar tolmači tako, da se v primeru (delne) ustavitve postopka, torej zaključka v korist stranke, stroške zavezanca pri dajanju vzorcev šteje med stroške postopka in torej obračunajo po 31. in 28. členu ZIN ter 114. členu ZUP, 115. členu ZUP, 118. členum ZUP in 119. členu ZUP. Torej velja načelo uspeha v postopku, kar izhaja že iz osnovnih pravil ZUP v postopkih začetih po uradni dolžnosti, posebnost ZIN pa je, da poudarja upravičenost obračuna le stroškov, ki so nujni. Tako se zavezancu njegove stroške (npr. nastale z odvzemom vzorca) povrne, če je postopek ustavljen, vendar ne samodejno, ampak v skladu s 116. členom ZUP na njegovo zahtevo, organ pa naj bi ga pozval k priglasitvi morebitnih stroškov za obračun še pred zaključkom postopka. Določbo 19. člena ZIN tako razumemo kot pooblastilo inšpektorju, zato da zadeva, opredeljena kot postopek po uradni dolžnosti in zato postopek uveden in voden v javnem interesu, teče čim hitreje in nemoteno oz. brez odlašanja, ki bi ga lahko povzročilo prerekanje o založitvi stroškov vzorčenja, ne pa kot fiksen strošek zavezanca ne glede na uspeh v postopku.