Organ je izdal stranki odločbo prve stopnje (npr. odvzem soglasja za obratovanje lokala v podaljšanem obratovalnem času), v izreku odločbe pa ni določbe, da pritožba zadrži izvršitev. Na to odločbo se je stranka pritožila, vendar organ druge stopnje po preteku zakonskega roka ni odločil o pritožbi, stranka pa v naslednjih sedmih dneh ni vložila posebne vloge za izdajo in vročitev odločbe, zato v zadevi še vedno ni odločeno. Stranka je po 4 mesecih vložila novo vlogo, s katero je zaprosila za podaljšan obratovalni čas, vendar po določbah področnega predpisa, ki ureja to področje, stranka, ki ji je bilo to dovoljenje odvzeto, nima pravice zaprositi za novega najmanj eno leto. Glede na molk organa druge stopnje ni jasen pravni učinek odločbe prvostopenjskega organa - ali se taki stranki dovoljenje na podlagi nove vloge lahko izda ali ne? Ali lahko urgenco zaradi molka organa druge stopnje sproži izključno stranka ali tudi organ prve stopnje?

Odločba je pravno dejanje organa javne uprave in ima neposredni pravni učinek na pravice ali obveznosti stranke. Odločba o pritožbi mora biti glede na prvi odstavek 256. člena ZUP izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najkasneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo (rok ne teče le v času morebitne prekinitve postopka, zlasti po 153. členu ZUP). Ta rok je instrukcijski, kar pomeni, da predstavlja napotilo organu, naj v določenem roku opravi določeno procesno dejanje. Če ta rok poteče, organ ne izgubi pristojnosti (upravičenja in obveznosti) opraviti to dejanje, nasprotno še vedno sme in mora čim prej opraviti dolžno dejanje. Izjema je le molk prvostopenjskega organa, ko je ta prekludiran, če stranka vloži pritožbo glede na četrti odstavek 222. člena ZUP (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 129 – 130). V zadevi tako lahko ugotovimo, da pritožbeni organ očitno ne ravna v skladu s predpisanimi roki po ZUP.

Pritožbo zaradi molka organa prve stopnje in urgenco oz. tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa druge stopnje pa lahko sproži s pravnimi učinki le stranka, ne pa npr. prvostopenjski organ. Zato molk organa ZUP in analogno Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 in novele) opredeljujeta v sklopu temeljnega načela varstva pravic strank kot pravico stranke, da vloži pritožbo ali tožbo, kot da bi ji bila zahteva ali pritožba zavrnjena. Kot določa drugi odstavek 28. člena ZUS-1, sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje v predpisanem roku ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v naslednjih sedmih dneh, saj se molk organa šteje kot fikcija negativne odločbe (glej ibidem, str. 195). Tožnik v upravnem sporu je glede na 17. člen ZUS-1 oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta (v povezavi z 18. členom ZUS-1 pa še zastopnik javnega interesa, torej državni organ kot npr. državno odvetništvo ali druga oseba, več v Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 683 – 684), nikakor pa ne more biti organ (prve stopnje ali soglasjedajalec ipd.).

Če je prvostopenjski organ izdal odločbo o odvzemu pravice stranke, ta se je pritožila, pri čemer pritožba zadrži izvršitev odločbe po splošnih določbah ZUP (gl. prvi odstavek 236. člena ZUP), tedaj do odločitve o pritožbi zadeva ni dokončno rešena. Ker ZUP (če področni predpisi ne določijo drugače) v 224. členu ZUP veže izvršljivost odločbe na dokončnost zadeve, torej s pritožbo izpodbijana prvostopenjska odločba do odločitve drugostopenjskega organa o utemeljenosti pritožbe, (še) ne učinkuje. Zato zoper stranko ni mogoče uveljaviti sankcije, ki je področni predpis določa šele ob učinkovanju, tj. izvršljivosti odločbe (o odvzemu pravice oz. nemožnosti uveljavljanja le te za določeno obdobje). Kolikor bi tovrstno posledico po oceni organa terjala zaščita javnega interesa, bi moral že prvostopenjski organ tako določiti v izreku določbe z vezanostjo učinka izreka na vročitev, češ da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe po drugem odstavku 236. člena ZUP. Ker pa v danem primeru veljajo splošna pravila, torej odločitev učinkuje šele z dokončnostjo oz. ne učinkuje do dokončno rešene zadeve, čeprav postopek na drugi stopnji teče prek predpisanega roka dveh mesecev.

Morebitno novo zahtevo, ki je po vsebini enaka kot predhodna (če se nanaša tudi na isto obdobje), o kateri je bilo odločeno na prvi stopnji in o odvzemu katere pritožbeni postopek še ni zaključen, je zato treba zavreči na podlagi četrte točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj velja, da je bilo o pravici že odločeno oz. še teče postopek. Tako upravičenje bi stranka pridobila šele z dokončnostjo odločbe o odvzemu, če področni predpis ne bi določal drugačnega roka za vložitev novega zahtevka (npr. eno leto po odvzemu dovoljenja).