Rok za sprožitev upravnega spora po dokončni odločitvi drugostopenjskega organa je 30 dni od vročitve upravnega akta o pritožbi stranki. Če stranka v vmesnem času uporabi še izredno pravno sredstvo po ZUP, npr. zahteva odpravo odločbe po nadzorstveni pravici in pred prejemom odločitve nadzorstvenega organa rok za sprožitev upravnega spora poteče, ali je še vedno dopustno vložiti tožbo na Upravno sodišče? Zoper kateri akt se vloži tožba v upravnem sporu?

Nadzor nad delovanjem upravnih organov obstaja v nekaterih primerih v okviru samih upravnih organov, torej upravni nadzor, ki pa vedno ne zadostuje, saj ga še vedno opravljajo organi sami. Da bi ohranili kar največjo stopnjo ohranjanja zakonitosti pri ravnanju upravnih organov, obstaja tudi zunanji nadzor nad njimi, ki je v našem pravnem sistemu zaupan neodvisnim sodnikom. Za presojanje upravnih sporov obstaja tudi poseen postopek in specializirano Upravno sodišče, zato temu nadzoru pravimo tudi sodni nadzor (glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 635 – 636). Kot določa prvi odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. l. RS, št. 105/2006 in novele), je potrebno vložiti tožbo v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (tj. od vročitve dokončnega akta, gl. 224. člen ZUP).

Izredna pravna sredstva so namenjena le za reševanje najhujših napak v postopku, zato se roki za redni upravni in sodni nadzor štejejo izven tekov postopkov in rokov za izredna pravna sredstva. Zato ima upravni spor prednost, kar se kaže tudi v tem, da se lahko tožba na sodiišče vloži iz širšega nabora razlogov kot predlogi oz. zahteve za izredna pravna sredstva po ZUP. Če stranka noče zamuditi (prekluzivnega) roka za vložitev tožbe po ZUS-1, torej ne sme čakati na odločitev o njenem zahtevku za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici ali drugem izrednem pravnem sredstvu, ampak znotraj 30 dni od vročitve odločbe drugostopenjskega organa o zavrnitvi strankine pritožbe stranki. Če rok za vložitev tožbe na sodišče zamudi, stranka po ZUS-1 nima več možnosti sprožiti upravnega spora, ne glede na okoliščine oz. morebitno nezakonitost.

Načeloma gre pri vlaganju tožbe za upravni spor in pri izrednih pravnih sredstvih po ZUP tako za vzporedne možnosti, zato mora stranka vložiti primarno tožbo v upravnem sporu, šteto od vročitve dokončnega upravnega akta drugostopenjskega organa, ne pa šele od odločitve o izrednem pravnem sredstvu, saj sicer zamudi rok za prvo tožbo, ki je vezan na vročitev posamičnega dokončnega upravnega akta (glej Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 261). Če torej stranka želi pravočasno izpodbijati izdano odločbo na vse možne načine, naj hkrati vloži tako zahtevo za določeno izredno pravno sredstvo kot tožbo na Upravno sodišče. ZUP in ZUS-1 pri tem urejata položaje, kako postopa sodišče, če bi npr. nadzorstveni organ po 274. členu ZUP in nadaljnjih izpodbijano upravno odločbo odpravil, saj se tedaj sodni postopek ustavi; ali kako postopa upravni organ, če sodišče prej konča upravni spor, npr. ob odpravi odločbe po ZUS-1 se upravni postopek obnovi po uradni dolžnosti.

Akt, ki ga stranka izpodbija v upravnem sporu, je po ZUS-1 (gl. zlasti 3. člen) tisti, ki posega v strankin pravni položaj. Stranka tako vloži tožbo, če drugostopenjski organ pritožbo le zavrne in potrdi odločitev prve stopnje, zoper akt prve stopnje, a v 30 dneh od vročitve akta druge stopnje (tj. konfirmativni akt kot procesna predpostavka za upravni spor). Zoper odločbe, izdane v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi po ZUP, tožba v upravnem sporu ni dopustna (gl. 6. člen ZUS-1: Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. V upravnem sporu v tožbi zoper akte, s katerimi je organ odločil o izrednem pravnem sredstvu zoper upravni akt, ni dopustno uveljavljati istih razlogov, iz katerih je stranka že vložila tožbo v upravnem sporu zoper sam upravni akt, ali pa bi to lahko storila).