Upravni organ je izdal odločbo, ki je postala pravnomočna, pri čemer je bila izdana v skladu s področnim zakonom na podlagi druge (dokončne, pravnomočne ali izvršljive) odločbe (npr. izdano je uporabno dovoljenje, ki se po Zakonu o graditvi objektov izda na podlagi gradbenega dovoljenja). Toda prva odločba se naknadno odpravi, npr. v upravnem sporu. Kako mora tedaj postopati izdajatelj druge odločbe, saj taka situacija, da bi veljala druga odločba brez prve nasprotuje veljavnemu pravnemu redu?

Zaradi povezanih dejanskih in pravnih vprašanj področni zakon neredko določi povezavo med sicer samostojnimi upravnimi postopki, zadevami oz. akti (odločbami). Tako recimo Gradbeni zakon (pisrs.si) (GZ-1, Ur. l. RS, št. 199/21 in spremembe) določa, da se uporabno dovoljenje izda na podlagi gradbenega dovoljenja. Sam področni zakon pri tem žal nima natančno opredeljene situacije, kako organ postopa v primeru, da je druga odločba (uporabno dovoljenje) izdana na podlagi prve odločbe (gradbenega dovoljenja), a je slednja naknadno odpravljena v postopkih s pravnimi sredstvi ali pred sodiščem. Zato v takem primeru organ upošteva četrto točko 260. člena ZUP, ki organu nalaga obnovo postopka, zaradi drugače rešenega predhodnega vprašanja (izdaja gradbenega dovoljenja), na katerem sloni kasnejša odločba (v tem primeru uporabno dovoljenje). Vsaka odločba zase namreč predstavlja samostojno pravno celoto, za katero je pristojen drug ali tudi isti organ (prim. 147. člen ZUP in nadaljnje).

Upravni postopek je mogoče obnoviti, kadar sta izpolnjena dva temeljna pogoja:

- da je bil postopek končan z dokončno odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva; možno je obnoviti postopek tudi v upravni zadevi, kjer je postala odločba že pravnomočna;
- da je podan obnovitveni razlog (nova dejstva, dokazi, kaznivo dejanje, težka kršitev pravil postopka, itd.; glej Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 544 – 576).

Odprava ene odločbe, ki je bila po področnem zakonu pogoj za drugo odločbo, je tako razumljena kot obnovitveni razlog drugače rešenega predhodnega vprašanja. Zato bi moral upravni organ v 30 dneh po tem, ko zve, da je bila prva odločba odpravljena, po uradni dolžnosti uvesti postopek obnove. Ko organ obnovi postopek izdaje druge odločbe, pogoj za njeno izdajo glede na odpravo prve odločbe ni (več) izpolnjen, zato se zahtevek za izdajo druge odločbe zavrne.

Postavi se vprašanje, ali se lahko v dani situaciji zavzame drugačno stališče, npr.:

*da druga odločba enostavno nima veljave, če prve ni (več), ali
*možnost, da bi upravni organ uporabil druga pravna sredstva, npr. ničnost odločbe (zaradi nemožnosti izvršitve druge odločbe po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP) ali izredno razveljavitev (če naj bi izvršitev druge odločbe posegla v javni interes po 278. členu ZUP).
Glede prve možnosti menimo, da glede na področni zakon, če in kolikor ta določa izdajo druge odločbe kot samostojno upravno zadevo, ni moč razumeti, da druga odločba enostavno ne velja, če je prva odpravljena ali razveljavljena. Vsaka odločba zase je izdana in velja, razen če je zakonito poseženo vanjo, kar pa je mogoče izvesti le prek z zakonom določenih pravnih sredstev. Drugačno stališče je v nasprotju z načelom pravne varnosti in zaupanja v izdane odločbe (prim. Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 205). V zadevi izdaje druge odločbe je izdaja in dokončnost, pravnomočnost oz. izvršljivost prve odločbe (odvisno, na kateri moment področni zakon veže ozdajo druge odločbe), le dejstvo, od katerega je odvisna odločitev. Zato je potrebno ob odpravi prve odločbe drugo izrecno odpraviti, kar tudi v analognih primerih glede na 4. točko 260. člena ZUP podpirata ustaljeni upravna in upravnosodna praksa. Zgolj z odpravo prve odločbe torej že izdana in vročena ali celo pravnomočna druga odločba ni "brezpredmetna" oz. avtomatsko ne velja (več).

Druga omenjena pravna sredstva pa v danem položaju z v ZUP opredeljenimi razlogi ne pokrivajo navedenega problema. Ničnost zaradi nemožnosti izvršitve se namreč nanaša na dejansko neizvršitev, če ta v fizičnem oz. realnem svetu ni možna (ni pa po naši oceni pravilna razlaga, da konkretno uprabno dovoljenje ni mogoče ugotoviti kot nično, ker naj bi bila to le ugotovitvena odločba, kot izhaja iz upravnosodne prakse). Izredna razveljavitev pa pomeni najprej zgolj poseg z učinkom le ex nunc, pri čemer bi bilo treba zaradi odprave prve odločbe tudi drugo odpraviti že od dneva izdaje, torej ex tunc. Nadalje pravno sredstvo izredne razveljavitve pokriva situacijo zakonite odločbe, druga odločba, ki temelji na kasneje odpravljeni prvi odločbi, pa ni (več) zakonita.