Ali je zoper sklep o preveč plačani taksi, ki je izdan po uradni dolžnosti na podlagi 17. člena ZUT, dovoljena pritožba? Ali je možnost omenjene pritožbe odvisna od tega, ali se postopek začne po uradni dolžnosti ali pa se začne na zahtevo stranke?

Pobiranje taks izhaja iz 147. člena Ustave RS, ki določa, da država z zakonom predpisuje davke, carine in druge dajatve, lokalne skupnosti pa pri tem predpisujejo davke in druge dajatve ob pogojih, ki jih določata ustava in zakon. Taksni postopek je samostojen postopek, ločen od upravnega postopka (odločanja o glavni stvari) in se vodi na podlagi Zakona o upravnih taksah (ZUT, Ur. l. RS, št. 106/10 in novele). ZUT ureja plačevanje upravnih taks za dokumente in dejanja v upravnih in drugih javnopravnih zadevah pri upravnih organih, katere opredeljuje 2. člen ZUT. Skladno s 1. členom ZUT, se takse plačujejo samo za tiste dokumente in dejanja, ki jih določa taksna tarifa ZUT. .

17. člen ZUT (po UPB-5, vključno z zadnjo novelo v l. 2010) določa, da ima pravico do vračila vse ali preveč plačane takse, kdor je plačal takso, ki je ni bil dolžan plačati, ali je plačal takso v višjem znesku, kot je predpisana, ali je plačal takso za dokument ali dejanje, ki ga organ ni izdal ali opravil, ali za pritožbo ali drugo pravno sredstvo, ki mu je organ ugodil (prvi odstavek). 18. člen ZUT določa, da se postopek za povrnitev začne na podlagi pisne zahteve taksnega zavezanca, če preveč plačana taksa ne presega 18,00 EUR, v primerih večjih zneskov pa se postopek začne po uradni dolžnosti. O povrnitvi takse odloča organ, ki vodi postopek na prvi stopnji. O vračilu takse odloči organ s sklepom. Taksa se vrne v 30 dneh od izdaje sklepa (četrti odstavek).

Edina razlika med postopkom za vračilo takse, začetim na zahtevo stranke, in postopkom, začetim po uradni dolžnosti, le torej le v višini, ki je določena kot prag za način začetka postopka. Ob koncu postopka se v obeh primerih izda sklep o vračilu.

Kljub posebnostim taksnega postopka kot samostojnega postopka pa je le-ta vendar javnopravni, saj je njegov predmet odločanje o pravici ali obveznosti stranke v razmerju do oblasti. Zato po kombinirani uporabi 4. člena ZUP o smiselni rabi ZUP v neupravnih javnopravnih zadevah, če poseben zakon (oz. en člen zakona ali določbe zakona za en podtip zadev) ne določa postopka, in 13. člena ZUP o pravici do pritožbe menimo, da je pritožba zoper sklep o plačilu/vračilu/povrnitvi preveč plačane takse dovoljena. Menimo, da je tako stališče treba zavzeti kljub praznini v ZUT in posebni ureditvi pritožbe v 16. členu ZUT zoper sklep o ugovoru na plačilni nalog, čeprav bi slednje lahko pomenilo osnovo za a contrario razlago, da pritožbe ni po 17. členu, če je ZUT ne določa, oz. je dopustna le, če jo ZUT določa, kot v 16. členu. Zato je treba v sklep, izdan po 17. členu ZUT, v pouk o pravnem sredstvu po 215. členu ZUP tudi izrecno zapisati pravico zavezanca do pritožbe.

Nadalje je glede na 157. člen Ustave RS (prim. Tratar B. v Breznik et al., 2010, Zakon o upravnem sporu s komentarjem, komentar k 3. in 5. členu ZUS-1), zoper odločitev o pritožbi zoper sklep (o vračilu takse), možno sprožiti upravni spor, saj gre v okviru taksnega postopka za meritorno javnopravno odločanje o posameznikovi pravici (do vračila takse).