Organ vodi in odloča v upravnih postopkih po ZUP (npr. postopek dovolitve sklenitve zakonske zveze izven uradnih prostorov, ki je po Pravilniku o vodenju evidence v upravnem postopku opredeljen kot upravni postopek z drugo stopnjo zahtevnosti »P1«, ki pomeni zahteven upravni postopek, ne pa skrajšani ali bolj zahteven). Kdaj gre v teh zadevah za »enostavno upravno zadevo«, da bi v tem primeru lahko stranka po načelu ekonomičnosti uporabila institut odpovedi pravice do pritožbe še pred vročitvijo odločbe, pri čemer nastopajo po naravi zadeve v tem postopku dve stranki z istosmernim interesom (bodoča zakonca) in soglasodajalec oz. lastnik prostora za svečano sklepanje zakonske zveze, kateremu organ priznava položaj strankega udeleženca?

V 229 a. členu ZUP je določeno, da se lahko stranka ali druga oseba, v katere pravice ali pravne koristi posega odločba v postopkih, ki se začnejo na zahtevo stranke, do poteka roka za pritožbo odpove pravici do pritožbe, s čimer doseže takojšnjo dokončnost, pravnomočnost in izvršljivost odločitve. V tretjem odstavku omenjenega člena pa je določeno, da je odpoved pravici pred vročitvijo odločbe možna le ob pogoju enostavnih upravnih zadev in zadev manjšega pomena, vendar (kumulativno!) ob pogoju, če je v postopku udeležena le ena stranka.

V konkretnem primeru pa v postopku nastopajo tri osebe, od katerih imata sicer dve istosmerni interes (npr. bodoča zakonca), medtem ko tretja oseba nastopa kot stranski udeleženec z vsaj potencialno nasprotujočim položajem. Zaradi navedenega organ ne more uporabiti določila tretjega odstavka 229 a. člena ZUP, kar pomeni, da ekonomičnost postopka nima prednosti pred varstvom pravic strank in drugih oseb s pravnim interesom. Odpoved pravici do pritožbe po omenjenem členu bi bila v konkretnem primeru možna edino v primeru, da se vsi subjekti odpovejo pritožbi z dnevom vročitve odločbe.

Pred vročitvijo pa je odpoved pravico do pritožbe možna le, če organ zavzame stališče, da v postopku nastopa ena stranka kot nosilka iste pravice (npr. bodoča zakonca) brez možnosti udeležbe stranskega udeleženca (npr. soglasodajalca glede prostora). Menimo, da je tudi slednja možnost zakonita, vsaj v večini primerov, saj mora za morebitno nasprotovanje javnemu interesu (npr. zaradi varnosti) skrbeti že organ ex offo. Stranski udeleženec bi tako nastopil le v tistih zadevah, če bi njegov pravni in dejanski interes nasprotoval interesom aktivne/ih strank/e; tedaj bi odpoved pritožbi pred vročitvijo ne bila dopustna.

Pojem »enostavne zadeve« se nanaša na zadeve iz četrtega odstavka 214. člena ZUP, če je dejansko stanje mogoče ugotoviti v skrajšanem ugotovitvenem postopku (1-3. točka prvega odstavka 144. člena ZUP) in če predpis, ki ga je potrebno uporabiti, ne zahteva posebne razlage. Pojem »zadeve manjšega pomena« se nanaša na zadeve iz prvega odstavka 218. člena ZUP, pri katerih se ne posega v javno korist ali v korist koga drugega, morebitna negativna odločitev pa ima za stranko posledice, ki so zanemarljive (Breznik et.al., ZUP s komentarjem, 2008, str. 614).

Pri razlagi pojmov se ne more mešati zakona in klasifikacije zadev po drugih aktih, razen v primeru, ko področna zakonodaja izrecno določa tip postopka (kar v danem primeru ne, velja le ZUP). Torej kvalifikacija zadeve (S ali P1 ali P2) po Pravilniku o vodenju evidence nima neposredne zveze z opredelitvijo konkretnega postopka kot enostavne zadeve ali zadeve manjšega pomena.