Upravni organ odloča na podlagi področne zakonodaje, ki se razmeroma pogosto spreminja. Tako je organ po predhodni področni zakonodaji izdal zavezancem odločbe, ki so določile eno vrsto obveznosti. Odločbe so postale pravnomočne, rok za izvedbo obveznosti pa je pri nekaterih že potekel, pri drugih pa še ne (npr. odločbe o ureditvi železniških prehodov z razdaljo vsaj 1 km). Novi zakon pa je spremenil prejšnjo obveznost, tako da so določeni strošji pogoji (npr. pogostost nivojskih prehodov na 2 km razdalje). Ali bi izvršitev prvotnih odločb pomenila nezakonito stanje glede na trenutno veljavno zakonodajo? Ali je potrebno takšne (prvotne) odločbe odpraviti z izrednimi pravnimi sredstvi in katerimi, ali je dovolj da organ izda obvestila zavezancem, da odločbe ni potrebno izvršiti?

Načelo zakonitosti je najpomembnejše temeljno načelo upravnega postopka in sploh glavno načelo celotnega pravnega reda, ki izključuje kakršnokoli samovoljo. Pomeni, da morajo organi, ki postopajo v upravnih zadevah, delovati po zakonu (1. člen ZUP) in odločati po zakonu, po drugih predpisih državnih organov in po splošnih aktih izdanih za izvrševanje javnih pooblastil (6. člen ZUP). Glede spreminjanja predpisov pred/tekom in po upravnem postopku pa več na: Sprememba materialnega predpisa – vpliv na odločanje v upravnih zadevah, upoštevaje že pridobljene pravice ali že naložene obveznosti strankam. Glede na zgoraj navedena načela, se v konkretnem primeru odloča po trenutno veljavni področni zakonodaji, kar pomeni, da se upošteva strožja obveznost. Le-ta pa izhaja iz dejstva, da je zakonodajalec presodil, da je v javnem interesu (npr. varnost) zagotovitve strožjih pogojev.

Pravna varnost zahteva nespremenjenost pravnega razmerja, ki izhaja iz dane odločbe. Zaradi tega je potrebno dati odločbi tako lastnost, ki izključuje njeno odpravo, razveljavitev ali spremembo. Temu sta namenjena instituta dokončnosti in pravnomočnosti, ki onemogočata odpravo, razveljavitev ali spremembo stanja z novo odločbo, s katero bi se nadomestila prejšnja. Institut dokončnosti odločbe omogoča poseganje v odločbo le z izrednimi pravnimi sredstvi (glej. 260. člen ZUP, 273. člen ZUP, 274. člen ZUP, 278. člen ZUP, 279. člen ZUP) in tožbo v upravnem sporu (glej 224. člen ZUP), medtem ko institut pravnomočnosti preprečuje ponavljanje postopkov, ter ponovno odločanje v isti zadevi, v kateri gre za isto stvar in za isto zadevo, ne glede na to, ali je bila zadeva prvotno pravilno rešena (ne bis in idem). Zoper takšno odločbo ni dovoljena pritožba ali upravni spor (glej. 225. člen ZUP). Tako pravnomočna odločba, s katero se je v upravnem postopku ugotovila in priznala določena pravica/naložila določena obveznost pravno učinkuje in tudi organ ne more zanikati pravnega učinka odločbe niti pravice/obveznosti (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 434-439). Kljub temu, da je delovanje po veljavni zakonodaji v javnem interesu, se v konkretnem primeru v prvotne odločbe ne posega (ne glede na to, ali je rok za izvršbo že potekel in ali so bile že izvršene), saj ni izrednega pravnega sredstva, na podlagi katerega bi lahko posegali v takšne pravnomočne oz. izvršljive odločbe.

Z uveljavitvijo novega zakona, ki posega v že pridobljene pravice oz. naložene obveznosti strank, nastane novo pravno stanje, ki je nastalo po pravnomočnosti prvotne odločbe in je lahko podlaga za nov postopek, odvisno od rešitve novega zakona. V skladu z načelom pravnomočnosti odločbe in pravne varnosti, predhodno izdane in pravnomočne odločbe ne prenehajo veljati (na zakonodajalcu je da z novim predpisom/podrročnim zakonom uredi uskladitev z novo pravno ureditvijo) (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 448).

Na podlagi vsega navedenega lahko zaključimo, da se v konkretnem primeru pri prvotnih pravnomočnih odločbah (izdanih pred spremembo zakonodaje), če so pogoji za zavezance ugodnejši, izvršba (če obveznost še ni bila izpolnjena) ne uvede. Sestavi se le uradni zaznamek, v katerem se navede, da izvršba zaradi neizoplnitve obveznosti, glede na trenuto veljavno zakonodajo, ni več v javnem interesu. Če nova veljavna zakonodaja določa strožje pogoje (kot v danem primeru), pa gre za novo pravno stanje/zadevo in ne za poseg v isto zadevo. Kajti ista zadeva so določene okoliščine v določenem trenutku po pravilih, ki veljajo v določenem času. Zaradi novega pravnega stanja mora organ opraviti nove postopke (npr. nove nadzore) po novi zakonodaji v skladu z novimi obveznostimi (če zavezanci niso že sami ugotovili nove obveznosti na podlagi novega zakonodaje), izdati nove odločbe in skrbeti za njihovo izvršbo.

Da bi organ zavezance obveščal, da jim ni potrebno izpolniti že izvršljivih odločb, pa ni pravne podlage. Še več, organ tega ne sme storiti, saj je glede na pravnomočnost in veljavo predhodnih odločb, pravna veljava teh odločb nesporna. Organ lahko le obvesti zavezance o novi obveznost po novi zakonodaji (npr. določitev obveznosti pogostosti nivojskih prehodov na 2000 m) in jih opozori, da bo v primeru nespoštovanja le-te uveden nov postopek in izdana nova zavezujoča odločba, kar pa ne vpliva na njihovo obveznost izpolniti (vsaj) že prejšnjo odločbo.