Področni zakon določa, da komisija predlaga rešitve, o katerih nato organ odloči z upravnim aktom (npr. komisija za železniške nivojske prehode, katero z odločbo imenuje minister, predlaga določene rešitve, o katerih nato minister odloči z upravnim aktom). Ali ima taka komisija lastnost stranke v postopku ali ima vlogo izvedenca? V primeru, da so njihovi predlogi v zvezi z 213. členom ZUP nepopolni, ali se jih pozove k dopolnitvi vloge in po preteku roka predlog s sklepom zavrže ali ne?

ZUP pooblastilo za vodenje in odločanje v upravnih zadevah poleg ostalih podeljuje tudi kolegijskim organom, bistvo česar je tehtna in argumentirana razprava članov kolegijskega organa, pred sprejemom odločitve in soočanje različnih pogledov na zadevo (Androjna in Kerševan, Upravno procesno pravo, 2006, str. 150-151). Na podlagi 189. člena ZUP se za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve in za katerega je potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek ne razpolaga, opravi dokaz z izvedenci. Tako je zgoraj navedena komisija glede na določbe ZUP, področne zakonodaje in akta o imenovanju (odločba ministra) neke vrste izvedenec oz. še bolj natančno glede na zakonska pooblastila, kombinacija izvedenca (podaja izvedenska mnenja in rešitve, na podlagi strokovnih znanj) in kolektivnega telesa (skupine uradnih oseb, ki postopek vodijo in pripravijo osnutek akta brez končnega sprejemanja odločitev), v odnosu do ministra kot odločevalca (izdajatelja upravnega akta) (glej 29. člen ZUP in ostale).

Glede na navedbe 42. člena ZUP, ki kot stranko v upravnem postopku navaja vsako fizično osebo in pravno osebo zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek, je lahko stranka le oseba, o kateri pravici, pravni koristi ali obveznosti teče postopek (Jerovšek in Kovač, Upravni postopek in upravni spor, 2010, str. 86). Katera oseba je lahko stranka v določeni zadevi v okviru koncepta stvarne legitimacije (več o tem v Androjna in Kerševan, 2006, str. 161), praviloma določa področni zakon, saj ta opredeli, kateri so pogoji, da neka oseba sploh uveljavlja določeno pravico ali pravno korist oziroma je nosilec pravne obveznosti.

V konkretnem primeru komisija tako nikakor ne more biti stranka v postopku in se njenih vlog (kljub predhodnim pozivom po dopolnitvi, ki jih ne upošteva) ne more zavreči po 67. členu ZUP, temveč se jo lahko le poziva z dopisi, da nepopolnosti z vidika 213. člena ZUP (ali drugih) odpravi in da nasploh pripravlja ustrezna gradiva. Vse skupaj pa le v razmerju predstavnik ministra/stva do druge uradne osebe oz. izvedenca in ne v razmerju organ do stranke.

Glede na sam naziv akta o imenovanju komisije (odločba o imenovanje komisije) pa je potrebno poudariti, da odločba predstavlja akt, s katerim organ izvaja svojo oblastno voljo, medtem, ko se s sklepom odloča o procesnih vprašanjih tj. vprašanjih, ki so v zvezi s postopkom in se kot postranska pojavijo v zvezi z izvedbo postopka (glej 226. člen ZUP). Tako je sam naziv akta v konkretnem primeru napačen, saj je imenovanje izvedenca kot tudi komisije, proceduralno vprašanje in se mora o njemu odločati oz. jo imenovati s sklepom in ne z odločbo (razen če področni zakon izrecno določa drugače).